KAJ NAM JE DALA ODPRAVA ARTEMIS II?

V soboto zjutraj so se astronavti odprave Artemis II varno vrnili na Zemljo in sklenili izjemno uspešno odpravo. Čeprav se podrobna analiza podatkov, ki so jih zbrali astronavti in instrumenti, šele začenja, je že zdaj mogoče reči, da je med potjo vse delovalo odlično, včasih celo preko pričakovanj: raketa, vesoljsko plovilo in posadka.

Najpomembnejši rezultat je, da je vesoljsko plovilo Orion, če odmislimo nekaj manjših težav, delovalo po načrtih, ko je prvič prevažalo ljudi, česar ne bi mogel potrditi noben simulator. Astronavti pa so svoje delo opravljali neverjetno profesionalno in obenem zelo zabavno, medtem ko so množice ob neprekinjenem prenosu v živo spremljale vsak njihov gib.

Prvi nauki

Nekaj dni potem, ko je NASA-in sistem za izstrelitev, imenovan Space Launch System (SLS), prispel na izstrelišče v vesoljskem centru Kennedy, je postala jasna ena stvar. Potem ko je bilo treba start zaradi med seboj neodvisnih tehničnih težav preložiti tako februarja kot marca, je direktor NASA Jared Isaacman dejal, da tako pomembne in kompleksne rakete, kot je SLS, gotovo ni dobra pot do uspeha izstreliti le vsaka tri leta.

Prejšnja odprava brez posadke, Artemis I, se je na pot odpravila novembra 2022. NASA mora po Isaacmanovih besedah nehati obravnavati vsako raketo kot »umetniško delo« in jih začeti izstreljevati s poslovno pogostostjo. Tako bi se med drugim izognili temu, da bi se morali vsaka tri leta znova učiti praktičnega znanja, povezanega z izstrelitvijo.

Vse to postavlja vse, kar se je zgodilo od tedaj, v povsem drugačen okvir. Če vzamemo to ambicijo za izhodišče, kaj nam je pokazala odprava, odkar so Reid Wiseman, Victor Glover, Christina Koch in Jeremy Hansen 1. aprila odpotovali proti Luni? Kratek odgovor je, da precej več, kot so si upali upati celo optimisti, a daleč ne vsega, kar nas lahko zanima.

SLS je ob vzletu ustvaril 39,1 milijona newtonov potiska in je z vidika vseh za inženirje pomembnih meril deloval po načrtih. Vse faze poti v vesolje so bile »nominalne«: največji dinamični tlak, ugasnitev glavnega motorja in ločitev pomožnih raket.

Prvi kritični trenutek je napočil dan po izstrelitvi. Glavni motor Oriona so vklopili za pet minut in petinpetdeset sekund – to je bil manever za vstop v orbito okoli Lune –, s katerim so plovilo usmerili na zankasto pot proti Luni, brez dodatnih večjih manevrov. Tudi ta postopek je potekal brezhibno, je povedala vodja programa Artemis Lori Glaze.

Človek v stroju

Uradni cilj odprave je bil posaditi ljudi v Orion in ugotoviti, kaj se dogaja – ne le z vesoljskim plovilom, ampak tudi pri interakcijah med posadko in stroji. To je namreč nekaj, česar v zemeljskih razmerah ni mogoče modelirati, kar se je med odpravo tudi izkazalo. Že od začetka so bile težave na primer z WC-jem, nekaj težav pa je bilo tudi z dozirnikom vode, zaradi česar je morala posadka za vsak primer shraniti zalogo vode. Na zgodnji novinarski konferenci so omenili tudi manjšo izgubo v enem od helijevih sistemov, ki so jo tiho odpravili.

V prvih dneh je bilo v kabini preveč mrzlo, spalne vreče pa so se izkazale za pretanke. Pozneje je težave povzročala toplota: astronavti so za senčenje oken namesto vgrajenih senčil morali uporabljati majice, ker so se bali, da bi se senčila zaradi močne sončne svetlobe pregrela.

Pri oknih se je pojavila še ena težava, ki se je prav tako pokazala šele med potjo. Po eni strani je bilo nekaj zmede pri orientaciji, preden so astronavti in zemeljski kontrolorji izdelali sistem, kako se sklicevati na okna, da bi jih bilo ob približevanju Luni mogoče natančno identificirati, saj se je hitro izkazalo, da se smeri desno-levo tam zgoraj ne dajo smiselno uporabiti. Druga težava je, da so se okna zaradi intenzivne uporabe hitro umazala, kar so prav tako morali rešiti med potjo.

Kot je povzel Simeon Barber, vesoljski raziskovalec z Open University:

Rezultati so obetavni, saj se kljub manjšim težavam, ki so se pojavile, zdi, da je plovilo dovolj varno in primerno za bivanje, da lahko prevaža ljudi na površje Lune. Barber je povzel: »Orion sam je deloval povsem dobro – predvsem manevri z motorji, kar je ključnega pomena.«

Odlična znanost ali nekaj drugega?

NASA je z velikimi besedami govorila tudi o znanstvenem pomenu odprave. Posadka je med poletom opravila obsežna opazovanja – v realnem času so opisali vsaj 35 geoloških značilnosti, med njimi barvne spremembe, ki lahko nakazujejo mineralno sestavo in hkrati opozarjajo na razlike med podrobnostmi, ki jih zazna človeško oko, in tistimi, ki jih zazna tehnologija. Astronavti so iz globokega vesolja videli tudi sončev mrk, o katerem je pilot Victor Glover rekel, da je bil popolnoma nadrealen.

Znanstvena komponenta v tem primeru morda niti ni tako pomembna. Kot je dejal profesor z Oxforda Chris Lintott, voditelj oddaje The Sky at Night: »Umetniška vrednost slik, ki so jih Artemis in njegova posadka poslali nazaj, je velika, njihov znanstveni pomen pa omejen.« Indijska sonda Chandrayaan-3 je leta 2023 pristala blizu lunarnega južnega pola, kitajski Chang’e-6 pa je leta 2024 prinesel vzorce z oddaljene strani Lune. Robotske sonde so med svojimi odpravami to območje zelo podrobno kartirale.

Najbolj pretresljiv trenutek odprave Artemis II morda ni bil zasluga kakšnega instrumenta ali težave, ampak zelo človeške posadke. Ko so astronavti podrli rekord iz leta 1970 po razdalji v vesoljskem poletu, je Jeremy Hansen poklical kontrolni center v Houstonu in povedal, da je na meji med bližnjo in oddaljeno stranjo Lune viden krater, ki bi ga radi poimenovali Carroll, po pokojni ženi Reida Wisemana. Med pričami tega trenutka verjetno ni ostalo veliko suhih oči.

To je pomembno tudi onkraj čustvenih razlogov. Vesoljski programi, ki ne zmorejo vzbuditi pristnih, spontanih človeških čustev, ne preživijo dolgo. Program Apollo ne živi v kulturnem spominu samo zaradi inženirskega dosežka, temveč tudi zato, ker je govoril o človeških ambicijah in pogumu. Artemis II pa je prenašal nekaj zelo podobnega, od ganljivih trenutkov prek otipljivega navdušenja astronavtov do kozarca nutelle, ki je splaval po kabini. Ti ljudje delujejo hkrati junaško in vsakdanje, s čimer so nedvomno pridobili simpatije mnogih, družbena sprejetost pa je zelo pomemben vidik pri tako dragem in nevarnem projektu.

Zadnji preizkus

Odprava se je 11. aprila končala v Tihem oceanu, potem ko je Orion pristal v vodi. Vstop v ozračje je spremljala nekaj zaskrbljenosti, saj se je toplotni ščit odprave Artemis I med enakim manevrom poškodoval, zaradi poznejše preiskave pa so sedanjo odpravo odložili za več kot eno leto. Kapsula Orion je vstopila v ozračje s hitrostjo približno 40 tisoč km/h, tudi teh razmer pa v simulatorju ni mogoče preizkusiti.

Vrnitev je k sreči prav tako uspela odlično, tako da se je odprava res končala z obetavnimi rezultati. Raketa je delovala, vesoljsko plovilo je delovalo, posadka pa je sisteme in situacije obvladovala strokovno in elegantno. NASA pa je končno izdelala verodostojen načrt, v katerem je mogoče graditi na tej odpravi, namesto da bi čez tri leta spet začeli skoraj iz nič.

Pristanek na Luni leta 2028 kljub temu še vedno deluje kot precej drzen cilj. Barber ima občutek, da bo za uresničitev potrebnih še tri do štiri leta, in to ne zaradi tega, kar smo že videli, ampak zaradi elementov, ki jih še nismo. Odprava je od Zemlje do približevanja Luni potekala brez zapletov, prav tako vrnitev. Vprašanje ni več, ali lahko Orion leti z ljudmi na krovu, temveč ali bo na voljo preostala tehnika, potrebna za pristanek na Luni, med drugim pristajalni modul, ki se trenutno zdi zelo problematičen. In ali bo razvojni zagon zdržal ter ali bo obstajala politična volja za uresničitev.

Da o bolj oddaljenih ciljih niti ne govorimo, saj ti vključujejo redne polete s posadko na Luno, kjer načrtujejo gradnjo stalne baze, sčasoma pa tudi na Marsu. Kaj bo iz teh načrtov, zaenkrat ne vemo. Ko sta Neil Armstrong in Buzz Aldrin julija 1969 kot prva človeka pristala na Luni, so mnogi mislili, da je to šele začetek in da bo vsaj majhen del človeštva kmalu živel in delal v vesolju.

To se ni zgodilo, saj je program Apollo v veliki meri služil ciljem hladne vojne, da bi pokazal premoč Združenih držav nad Sovjetsko zvezo. Ta podvig je Armstrongov »majhen korak« uresničil. Le nekaj let pozneje je zagon pošel, televizijska gledanost poznejših odprav je začela strmo padati, načrtovane nadaljnje odprave Apollo pa so odpovedali. Kako se bo ameriški vesoljski program razvijal v novi vesoljski tekmi, tokrat s Kitajsko, in kako bo to oblikovalo zasebno vesoljsko letalstvo, ostaja negotovo.