Po 20 letih, 58 generacijah in več kot 30 tisoč poskusih kloniranja je raziskovalna skupina dosegla mejo, po kateri miši ni več mogoče klonirati naprej. Rezultati, ki so jih strokovnjaki v reviji Nature Communications objavili, nakazujejo, da je aseksualno razmnoževanje pri miših in potencialno tudi pri drugih sesalcih na koncu nevzdržno. Kloni so bili dolgo videti normalni in so živeli enako dolgo kot normalne miši. A v kloniranem rodu se je kopičil vse večji delež pomembnih mutacij – vključno z izgubo celotnega kromosoma.
Te spremembe DNK so lahko vzrok, da so poznejši poskusi kloniranja spodleteli, trdijo avtorji. »To je verjetno mogoče posplošiti na kloniranje katerega koli vretenčarja, kar ima pomembne posledice za kmetijstvo,« pravi Michael Lynch, evolucijski biolog z Univerze Arizona State, ki ni sodeloval pri raziskavi. »Pri kakršni koli živinoreji je, ko enkrat imaš optimalni genom, kloniranje najboljši način za njegovo ohranitev – razen te težave z mutacijami.«
Leta 1997 je japonska raziskovalna skupina kot prva klonirala miš z uporabo nerazmnoževalnih celic odrasle živali. Strokovnjaki so pri tem jedro enoceličnega zarodka zamenjali z jedrom iz nerazmnoževalne oziroma somatske celice.
Teruhiko Wakayama s sodelavci od takrat nenehno premika meje kloniranja miši. Pri postopku so že uporabili jedra iz živih miši, poginulih miši, poginulih miši, shranjenih zamrznjenih 16 let, liofiliziranih celic in celic v mišjem urinu. Trenutno poskušajo klonirati iz celic, najdenih v iztrebkih miši. S sodelavci so uspešno uporabili tudi liofilizirane spermije, ki so skoraj šest let krožili okoli Zemlje na Mednarodni vesoljski postaji, za oploditev.
Pred desetletji so se lotili še enega zanimivega poskusa, da bi preučili, kako dolgo je mogoče genski sklad miši ohranjati izključno s kloniranjem. Leta 2013 so poročali, da so ustvarili rod, ki obsega 25 generacij, na podlagi katerega se je takrat še zdelo, da je morda mogoče klonirati v nedogled.
A kmalu zatem so se začele težave. Čeprav so raziskovalci poskušali ohranjati enake poskusne pogoje, je po 27. generaciji kloniranje miši postajalo vse težje. Do 58. generacije svojih klonov niso mogli klonirati več. Raziskovalci so iskali možne razlage, na primer spremembe kemičnih oznak na DNK, ki vplivajo na aktivnost genov. A največja odstopanja so odkrili v samem zaporedju DNK.
Teruhiko Wakayama ocenjuje, da je bila stopnja mutacij pri klonih približno trikrat višja kot pri normalnih miših. Predvsem v poznejših generacijah so se začele kopičiti pomembne spremembe DNK: deli kromosomov so se izbrisali, zamenjali ali prešli z enega kromosoma na drugega. Izginil je tudi celoten kromosom X. Ta genetski kaos je na koncu onemogočil ustvarjanje novih klonov.
»Ta študija je prvi eksperimentalni dokaz, da se pri aseksualnem razmnoževanju sesalcev mutacije kopičijo skozi generacije, kar na koncu vodi do izumrtja rodu,« pravi Atsuo Ogura, reproduktivni biolog z RIKEN BioResource Research Center.
Ugotovitve lahko vplivajo na kmetijska prizadevanja za ohranjanje dragocenih, vzrejenih ali z genskim urejanjem ustvarjenih živali, pravijo strokovnjaki. Če je cilj z kloniranjem ohraniti odlične plemenske živali, je priporočljivo vnaprej shraniti veliko količino somatskih celic za kloniranje in se izogibati zaporednemu kloniranju skozi generacije, pravi Ogura.
