Kitajska misija Tianwen-2 je zdaj uradno dosegla Kamoʻoalewo, enega od Zemljinih »kvaziluninih«, ki je običajno od nas oddaljen nekajdesetkrat več kot Luna. Zanjo vemo že desetletje, zdaj pa si jo končno lahko ogledamo zares od blizu, saj je Tianwen-2 trenutno okoli 20 kilometrov od nebesnega telesa. Premer Kamoʻoalewe ocenjujejo na 16–20 metrov, zato je doslej najmanjši objekt, ki ga je obiskalo vesoljsko plovilo. Med znanimi Zemljinimi kvazilunami se zdi najstabilnejša: okoli našega planeta je že stoletje in lahko ostane še stoletja.
Toda zaradi česa je nekaj kvazilun? Gledano z Zemlje je Kamoʻoalewa od našega planeta oddaljena 38- do 100-kratnik razdalje do Lune (dovolj blizu, da se uvršča med bližnjezemeljske objekte, torej NEO), zato se zdi, kot da kroži okoli njega. Ta razdalja pa je v resnici prevelika, da bi imela gravitacijska privlačnost našega planeta pomemben vpliv nanjo. Čeprav torej Zemljina gravitacija vesoljsko skalo nekoliko vendarle vleče, ta dejansko preprosto kroži okoli Sonca s podobno hitrostjo kot mi in je dovolj blizu, da se zdi, kot da je vezana na gravitacijsko polje našega planeta. V tem pogledu se popolnoma razlikuje od Lune, ki je z Zemljo gravitacijsko nedvomno povezana. Hkrati pa ima Kamoʻoalewa lahko zelo globoko povezavo z našo pravo naravno luno.
»Za kvazilun (469219) Kamoʻoalewa se na podlagi spektroskopskih dokazov domneva, da gre za material, izvržen ob udaru na površje Lune, kar potrjujejo tudi dinamične simulacije in simulacije nastanka kraterjev,« pojasnjujejo avtorji študije o tej temi. »Če populacija NEO-jev, ki izvirajo z Lune, res obstaja, bi to ponudilo priložnost za povezavo raziskovanja Lune in NEO-jev, tako s preučevanjem posebnosti nastanka kraterjev (kakšni materiali, v kakšnem stanju in iz kakšne globine so izvrženi) kot z izpopolnjevanjem modelov o izvornem območju NEO-jev, kar bi koristilo tako tistim, ki se ukvarjajo z varstvom planeta, kot tistim, ki poskušajo določiti starost površja Lune.«
In tu stopi v ospredje Tianwen-2. V prihodnjih mesecih se bo druga kitajska medplanetarna misija še bolj približala Kamoʻoalewi, preden bo pristala na površju za vzorčenje. Plovilo bo za zbiranje materiala s površja drobnega nebesnega telesa uporabilo dve metodi. Ena je »touch-and-go« (dotik in odlet), ki sta jo prej uporabili tako OSIRIS-REx kot Hayabusa2, druga pa »anchor and attach« (zasidranje in pritrditev). Slednje na asteroidu še nikoli niso uporabili.
Misija se bo nato aprila 2027 odpravila naprej, z vzorcem – ki naj bi tehtal okoli 100 gramov – pa bo proti Zemlji poslala atmosfersko sondo. Vzorec lahko potrdi, ali je bilo to nebesno telo prvotno del naše Lune. Tianwen-2 medtem potuje naprej in naj bi leta 2035 dosegel 311P/PanSTARRS, drobni komet v asteroidnem pasu. Tudi tam lahko pomaga pri razrešitvi pomembne uganke: 311P/PanSTARRS je eden redkih znanih kometov, za katerega nekateri znaki kažejo, da ima drobno luno.
