Kitajska z vso močjo dela na tem, da bi zasadila čim več dreves, a po novi raziskavi se ti umetno zasajeni gozdovi obnašajo povsem drugače kot njihovi naravni sorodniki. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja so na Kitajskem v okviru enega največjih projektov pogozdovanja zasadili več kot 66 milijard dreves. Veliko teh dreves je del »Velikega zelenega zidu«, katerega cilj je, da služi kot naravna pregrada proti peščenim viharjem iz severnih puščav – nekateri so tako hudi, da dosežejo celo Peking –, hkrati pa veže ogljikov dioksid v ozračju in preprečuje širjenje puščav.
Poleg obsežnih obnovljenih gozdnatih območij ob severni meji so novi gozdovi tudi na jugu Kitajske, ki je znana po vlažnem subtropskem in tropskem podnebju ter zagotavlja idealne razmere za cvetenje rastlinstva. Do leta 2020 so na novo zasajeni gozdovi pokrivali 90,31 milijona hektarjev, kar je kar osupljivih 36,6 odstotka celotne gozdne površine države.
Čeprav obseg prizadevanj za ozelenitev desetletja skrbno spremljajo, je nova analiza Univerze v Pekingu pokazala, da ti na novo oblikovani gozdovi ne delujejo povsem tako kot naravni. Rezultati kažejo, da so globalni podnebni modeli, ki jih uporabljamo za razumevanje obnašanja gozdov, lahko v osnovi problematični.
S pomočjo satelitskih podatkov in modelov strojnega učenja so raziskovalci primerjali, kako se zasajeni in naravni gozdovi odzivajo pri enakih okoljskih razmerah. Ugotovili so, da listna odeja zasajenih gozdov na Kitajskem raste dva- do trikrat hitreje kot pri naravnih gozdovih. To izjemno rast delno pojasnjuje mlada starost dreves, saj mlajši listi po naravi učinkoviteje in dovzetneje sprejemajo ogljikov dioksid.
A mlada starost ni edini dejavnik. Ko so raziskovalci upoštevali starost dreves in lokalne razmere za rast, so zasajeni gozdovi še vedno rasli za 4,6 odstotka hitreje, kot so pričakovali. Ta skok v rasti je bil še izrazitejši v mešanih in zimzelenih gozdovih, ki so pokazali izjemno močan odziv na naraščanje ravni ogljikovega dioksida v ozračju.
Razlika, razkrita na podlagi raziskave, opozarja na eno kritičnih slepih peg sedanjih napovedi. Številni modeli ekosistemov vse gozdove mečejo v isti koš in ne upoštevajo, kako in kdaj so gozdovi nastali. »Ti rezultati potrjujejo pomen starosti in zgodovine gozdov – teh razsežnosti glavni modeli ekosistemov trenutno ne upoštevajo, kar vodi v sistematično podcenjevanje rasti indeksa listne površine v mladih gozdnatih območjih,« so ugotovili avtorji študije, ki poroča o rezultatih.
S tem ne trdimo, da bi bil kitajski ogromni projekt pogozdovanja v kakršnem koli pogledu dober ali slab. Gre bolj za to, da se ekosistemi, ki jih ustvari človek, obnašajo na način, ki ga prejšnji modeli niso predvidevali. Na začetku leta so pri drugi raziskavi ugotovili, da je ogromen sestoj dreves, zasajen okoli puščave Taklamakan, letno vezal približno 8,3 milijona ton CO₂, medtem ko ga je med letoma 2004 in 2017 izpustil le približno 6,7 milijona ton. To v bistvu pomeni, da je gozd postal ponor ogljikovega dioksida in je iz ozračja »posrkal« precej več toplogrednih plinov, kot jih je izpustil.
Od zelenejših območij in habitatov divjih živali do stabiliziranih talnih sistemov ima sajenje dreves številne prednosti tudi poleg vezave ogljikovega dioksida iz ozračja. Seveda tudi to ni čudežno zdravilo v boju proti podnebnim spremembam, vendar je, kot dokazuje primer Kitajske, za začetek vsekakor povsem dobro.
