Droge so v okolju izjemno razširjene, kokain in njegovi razgradni produkti so na primer po vsem svetu prisotni v rekah in jezerih. In tako kot otroci, izpostavljeni pasivnemu tobačnemu dimu, tudi prostoživeče živali v onesnaženih vodah – vključno z drobnimi raki, ribami in celo morskimi psi – nehote privzamejo te snovi.
O učinkih kljub razširjenosti problema vemo malo. V laboratorijskih študijah drobni raki, izpostavljeni kokainu, plavajo hitreje, druge vrste pa zapustijo svoja skrivališča, kar v naravi velja za tvegano vedenje. Raziskovalna skupina pa je nedavno izvedla prvo ustrezno študijo s prostoživečimi ribami. Rezultate na straneh revije Current Biology objavljajo, po njih pa se zdi, da lososi, izpostavljeni kokainu in njegovemu glavnemu razgradnemu produktu, migrirajo dlje naokoli. »To je pomembna in zelo zanimiva študija,« pravi Mark Servos, ekotoksikolog z Univerze v Waterlooju, ki v raziskavi ni sodeloval.
Da bi posnemali učinke onesnažene vode, so raziskovalci dvoletnim atlantskim lososom iz vzrejnega ribnika kirurško vsadili majhne naprave. Vsadki so počasi sproščali kemikalije v odmerkih, kakršnim bi bile ribe izpostavljene v vodi, onesnaženi z razmeroma velikimi količinami drog.
Ena skupina 35 rib je dobila vsadke s kokainom, druga skupina pa benzoilekgonin, glavni razgradni produkt kokaina, ki ga v vodah pogosto najdemo v velikih količinah. Tretja skupina je dobila kontrolne vsadke brez drog. Vse ribe so opremili z drobnim oddajnikom, tako da je raziskovalna skupina, ki sta jo vodila vedenjska ekologa Jack Brand in Michael Bertram s Švedske kmetijske univerze, lahko 2 meseca spremljala njihovo gibanje v jezeru Vättern.
Mladi vzrejeni lososi se po izpustu običajno odpravijo na raziskovalno pot, a ko spoznajo novo okolje, se vse manj gibljejo. To so raziskovalci opazili tudi zdaj v teh dveh mesecih – vendar z majhnim zasukom. Lososi z vsadkom drog so svojo željo po pustolovščinah ohranili bolj. V primerjavi s kontrolno skupino so ribe, izpostavljene metabolitu benzoilekgoninu, na teden preplavale do 1,9-krat dlje.
Do konca poskusa so se ribe kontrolne skupine večinoma naselile v južnem delu jezera, približno 20 kilometrov od mesta izpusta. Ribe, izpostavljene kokainu, so živele nekoliko dlje, ribe, izpostavljene benzoilekgoninu, pa so pristale približno 32 kilometrov od mesta izpusta. Dejstvo, da je bil učinek metabolita na vedenje še močnejši od učinka kokaina, je skladno s prejšnjimi laboratorijskimi raziskavami, po katerih benzoilekgonin v telesu rib ostane dlje. Na kakšen natančen način spreminja vedenje rib, pa zaenkrat ni znano.
Prav tako ni jasno, kaj te spremenjene oblike vedenja dolgoročno pomenijo za lososa. Možno je, da vplivajo na to, kako lovijo in kako lovijo njih, pravijo strokovnjaki, a to je treba podkrepiti z nadaljnjimi raziskavami. Drugo pomembno vprašanje je, ali veljajo ugotovitve tudi za v naravi rojene ribe; za vzrejene losose je denimo že sicer znano, da so manj previdni. Gotovo pa je, da si droge in druga onesnaževala zaslužijo temeljitejšo preučitev v življenjskih okoljih.
