Pred skoraj enim letom so astronomi z vseh koncev sveta svoje teleskope usmerili proti isti svetli točki: komet s kataloško oznako 3I/ATLAS je bil tretji medzvezdni objekt, ki so ga kdaj opazili v naši kozmični soseščini. V mesecih po prvem odkritju so raziskovalci ugotovili, da objekt s premerom 2,6 kilometra brzi skozi Osončje s hitrostjo 221 tisoč kilometrov na uro.
Eno ključnih vprašanj pa je do zdaj ostajalo odprto: kje – in kdaj – je to nebesno telo sploh nastalo? V reviji Nature objavljena nova študija odgovarja na to vprašanje: starost kometa lahko doseže celo 12 milijard let. Strokovnjaki so s pomočjo vesoljskega teleskopa Jamesa Webba agencije NASA analizirali kometovo kemijsko sestavo in prišli do sklepa, da je nastal v enem od območij nastajanja zvezd v Mlečni cesti, v zgodnji fazi zgodovine vesolja. Rezultati ponujajo vpogled v delovanje drugih planetnih sistemov in v to, kako se razlikujejo od Osončja.
Merjenje podrobne kemijske sestave medzvezdnega objekta je stvar, o kateri sanjamo že leta, pravi Darryl Seligman, planetarni raziskovalec z Univerze zvezne države Michigan, ki pri raziskavi ni sodeloval. Če bi dobili podobna opazovanja še več objektov, bi to temeljito prevetrilo vse, kar vemo o medzvezdnih kometih, a tudi o nastajanju zvezd in planetov na splošno, dodaja strokovnjak.
Ko se prah in plin okoli novorojenih zvezd zlepita v planete, se lahko preostali drobir izstreli z veliko hitrostjo. Objekt 3I/ATLAS, ki ga je prvi zaznal sistem Asteroid Terrestrial-impact Last Alert System (ATLAS), ni prvi medzvezdni popotnik, ki je vzbudil zanimanje strokovnjakov. Vendar je daleč največji in najsvetlejši med doslej znanimi. Njegova predhodnika, 1I/‘Oumuamua in 2I/Borisov – odkrita leta 2017 oziroma 2019 – sta bila medla in njun premer ni dosegel 1 kilometra.
Nenavadna svetlost je objekt 3I/ATLAS naredila za popolno tarčo za teleskope, pravi Martin Cordiner, astrokemik iz NASA-inega Goddardovega vesoljskega centra. Cordiner in njegovi kolegi so decembra 2025 na dva dneva usmerili teleskop Jamesa Webba na komet in zbrali skupaj 71 minut podatkov. Z razčlenitvijo infrardeče svetlobe iz kometovega plinskega haloja na več tisoč valovnih dolžin je teleskop razkril njegov kemijski prstni odtis. »Pravzaprav nismo vedeli, kaj bomo videli,« pravi Cordiner. Nato pa se je hitro izkazalo, da se 3I/ATLAS v primerjavi s tipičnimi kometi in asteroidi Osončja ne razlikuje le malo, temveč popolnoma, nadaljuje raziskovalec.
Ko ga je ogrelo sončno sevanje, je 3I/ATLAS izpuščal plinasto vodo, ogljikov monoksid, ogljikov dioksid in tudi kovine, kot sta nikelj in železo. A dve glavni kemijski posebnosti, ki razkrivata eksotični izvor objekta 3I/ATLAS, sta se pokazali pri izotopih ogljika in vodika. Pri tem kometu je bilo razmerje ogljik-12/ogljik-13 bistveno višje kot pri nebesnih telesih v Osončju. Ker se ogljik-13 v vesolju kopiči zaradi velikanskih zvezdnih eksplozij, njegova razmeroma majhna količina v objektu 3I/ATLAS nakazuje, da je komet nastal v zelo zgodnji fazi vesolja, še preden je večina zvezd postala dovolj stara, da bi eksplodirala. Drugič, 3I/ATLAS vsebuje veliko poltežke vode, v kateri ima del vodikovih atomov v vodi dodaten nevtron. To lažje nastane v okoljih z veliko sevanja, ki so bila v zgodnjem vesolju pogosta okoli hladnih, masivnih območij nastajanja zvezd.
Pred novo analizo so raziskovalci na podlagi tirnice in hitrosti objekta 3I/ATLAS ocenjevali, da je komet star med 3 in 11 milijard let, pravi Michele Bannister, planetarna astronomka z Univerze v Canterburyju, ki pri raziskavi ni sodelovala. Z novimi, neodvisnimi dokazi se je v bistvu potrdil starejši izvor. »To nebesno telo je starejše od Osončja. To je najstarejši komet, kar smo jih kdaj videli,« pravi raziskovalka.
Starodavni status kometa nakazuje tudi, da so gradniki planetov obstajali že v 2 milijardah let po velikem poku, dodaja Susanne Pfalzner, astrofizičarka z Jülichovega superračunalniškega centra, ki prav tako ni sodelovala pri novi raziskavi. Ker niti najmočnejši teleskopi ne morejo zaznati nebesnih teles velikosti kometov v starodavnih zvezdnih sistemih, so medzvezdni objekti, ki prihajajo k nam, edina priložnost za preučevanje tega obdobja, nadaljuje Pfalzner.
Čeprav so strokovnjaki doslej opredelili le tri medzvezdne objekte, vse kaže, da je takih nebesnih teles v Osončju ogromno, pravi Seligman. Raziskovalci pričakujejo, da bo observatorij Vera C. Rubin, ko bo začel 10-letni pregled neba, našel 50 ali celo več medzvezdnih obiskovalcev. Tudi NASA-ina misija Near-Earth Object Surveyor, ki se bo začela že leta 2027, bo morda odprla novo okno na te obiskovalce na nebu, nadaljuje Seligman.
Do takrat nova spoznanja o objektu 3I/ATLAS ponujajo doslej najboljšo sliko o tem, iz česa so sestavljeni drugi planetni sistemi in v kakšnih razmerah so lahko nastali. »Svoje Osončje v galaksiji imamo za edinstveno in še vedno je edini planetni sistem, za katerega vemo, da je naseljiv. A z vsakim medzvezdnim objektom bolje razumemo, kakšne so možnosti, da drugje nastanejo nebesna telesa, ugodna za nastanek življenja« ” – pravi Cordiner.
