Izkazalo se je, da galaksija, oddaljena 12,5 milijarde svetlobnih let, vsebuje kar tri supermasivne črne luknje (SMBH), od katerih se dve verjetno bližata zlitju, prisotnost tretje na obrobju galaksije pa zahteva dodatno razlago. Vse tri SMBH aktivno hranijo in oblikujejo razvoj galaksije okoli sebe. Njihovo odkritje lahko konča več razprav o razvoju zgodnjega vesolja, hkrati pa odpira številna nova vprašanja.
Supermasivne črne luknje obdajajo tako imenovana aktivna galaktična jedra (AGN). To so kompaktna območja, ki oddajajo izjemne količine energije in so zato najsvetlejši objekti v vesolju, kar strokovnjakom omogoča opazovanje črnih lukenj iz prvih nekaj milijard let po velikem poku. A ker ločljivost ni preveč dobra, ostaja odprtih veliko vprašanj, med drugim tudi, zakaj se nekatere črne luknje zdijo večje, kot bi glede na njihovo starost po teoriji lahko bile.
Ena od možnih razlag skrivnosti bi bila, da se veliko manjših črnih lukenj zliva presenetljivo hitro, a to je težko dokazati. Ko pa so astronomi preučevali galaksijo J0148-4214, so opazili znake dveh supermasivnih črnih lukenj, ki se bosta kmalu zlili (»kmalu« je v kozmološkem smislu v tem primeru nekaj sto milijonov let). Prisotnost tretje črne luknje v isti galaksiji hkrati podpira sliko, da je razvoj galaksij lahko hitrejši, kot so pričakovali raziskovalci.
»To je prvi dokaz, da v eni sami galaksiji v oddaljenem vesolju obstajajo tri aktivne črne luknje,« je izjavila Hannah Übler z Inštituta Maxa Plancka za zunajzemeljsko fiziko. J0148-4214 je predaleč, da bi lahko ločeno opazovali obe črni luknji, vendar je njuna združena svetloba asimetrična, kar kaže na dva objekta različnih velikosti.
V spektru svetlobe iz J0148-4214 so opazni tako široki pasovi, da nakazujejo zelo hitro gibajočo se snov. Čeprav lahko podobne široke pasove ustvarijo tudi supernove in nekateri drugi astronomski pojavi, so Übler in sodelavci sklenili, da je to, kar vidijo, mogoče pojasniti z akrecijskimi diski okoli črnih lukenj. Natančneje: podatki kažejo na supermasivno črno luknjo z maso 80 milijonov Sončevih mas, ki ji družbo dela črna luknja z maso 0,6 milijona Sončevih mas. Nebesni telesi sta med seboj oddaljeni približno 620 svetlobnih let, manjši objekt pa se vztrajno približuje drugemu, saj se njegova tirnica zaradi trenja v oblaku snovi, skozi katerega potuje, oži.
Raziskovalci priznavajo, da so ocene mas obremenjene z velikimi napakami, in poudarjajo, da natančno določanje mas ni njihov primarni cilj. Vendar opozarjajo, da se precej manjša supermasivna črna luknja hrani s fenomenalno hitrostjo in presega Eddingtonovo mejo za svojo velikost, ki so jo nekoč imeli za zgornjo mejo rasti črnih lukenj.
Skupna masa galaksije je 1,3 milijarde Sončevih mas, kar je v primerjavi s tako veliko osrednjo črno luknjo precej malo, tudi brez prihodnjega požiranja druge supermasivne črne luknje. In to še ni vse. Na obrobju galaksije J0148-4214, približno 5500 svetlobnih let od para v središču, je namreč še tretja supermasivna črna luknja z maso približno dveh milijonov Sončevih mas.
Najbolj očitna razlaga za tri supermasivne črne luknje je, da je J0148-4214 nastala z zlitjem treh galaksij, od katerih je imela vsaka svojo supermasivno črno luknjo. To se zdi zelo verjetno. Avtorji pa menijo, da je mogoče tudi, da tretja črna luknja potuje ravno v nasprotni smeri in zapušča galaksijo, namesto da bi bila v zgodnji fazi ujetja. To bi lahko bil rezultat trojne interakcije, ki je en objekt izstrelila stran od drugih dveh.
Ali se tretja črna luknja približuje ali oddaljuje, je zelo zanimivo vprašanje, pravi Übler. Podatki z večjo prostorsko in spektralno ločljivostjo bi pomagali bolje preučiti kinematiko plina okoli črnih lukenj in lahko pripeljejo do sledi v tej uganki. Na splošno pa se zdi verjetneje, da tretja črna luknja potuje proti središču, nadaljuje strokovnjakinja.
Če pa je tretja črna luknja v resnici vendarle pobegla, raziskovalno skupino zelo zanima, koliko snovi nosi s seboj, pa tudi, ali po vesolju tavajo še druge supermasivne črne luknje. Če je tako, jih je morda skoraj nemogoče zaznati, ker so že porabile ves plin, s katerim bi se lahko hranile – in to zagotovo nikomur ne bo povzročalo nočnih môr.
