Sredi neprestanega brenčanja džungle lenivec uporablja zelo nenavadno taktiko. Namesto da bi begal naokoli in skušal s hitrostjo in okretnostjo prekašati tekmece v izjemno tekmovalnem okolju, vse počne v komično počasnem tempu. Da bi ugotovili, kako je nastala izjemna počasnost lenivca, so strokovnjaki temeljito preučili njegov genom in ugotovili, da skrivnost tiči v t. i. "skakajočih genih".
Raziskava se osredotoča na dvoprstega lenivca, ki je nekoliko večji od svojega triprstega sorodnika in nekoliko hitrejši. (Po najnovejših raziskavah sta dvoprsta lenivca v resnici dve ločeni vrsti.) DNK so pridobili iz tkiva lenivca, ki ga v ujetništvu hranijo v berlinskem živalskem vrtu, zaporedje pa so določili v nemškem Inštitutu Max Planck za molekularno celično biologijo in genetiko. Raziskovalci Leibnizovega inštituta za raziskave živalskih vrtov in prostoživečih živali ter Inštituta Wellcome Sanger so nato genetsko zgradbo lenivca primerjali z genetsko zgradbo drugih tesno sorodnih sesalcev, med drugim mravljinčarja in pasavca.
Vse tri živali spadajo v klad Xenarthra, katerega ime izhaja iz grške besede xénos, ki pomeni "čuden" ali "tuj". To nekoliko zastarelo poimenovanje iz 19. stoletja dobro osvetli, kako zelo se ti južnoameriški sesalci razlikujejo od drugih sesalcev na Zemlji. Lenivci pa so najčudnejši med vsemi Xenarthra. Genetska analiza je pokazala, da genom lenivca vsebuje več aktivnih kopij transpozicijskih elementov, imenovanih tudi transpozoni ali "skakajoči geni". To so premični genetski elementi, ki se lahko kopirajo in vstavljajo na različna mesta v genomu.
Skakajoči geni sami po sebi niso redki, vendar se zdi, da jih Xenarthra uporabljajo še posebej koristno. Lenivci imajo poleg tega opazno veliko svežih vstavitev, ducat pa jih je že zdavnaj vgrajenih v njihov genom in preoblikovanih za opravljanje koristnih bioloških funkcij. Večina teh nalog je povezana z energijo in presnovo. Nekateri so povezani z mitohondriji, elektrarnami celic. Z natančnim uravnavanjem proizvodnje in porabe energije v celicah lahko ti premični genetski elementi podpirajo čudovito leno življenjsko držo lenivca.
Raziskovalci so ugotovili, da so se ti transpozoni pojavili pred približno 30 milijoni let pri zadnjem skupnem prednku vseh danes živečih vrst lenivcev in so se ohranili do danes, ker so bili ugodni za njihovo preživetje. "Evolucija je izvedla milijarde poskusov. S preučevanjem tako nenavadnih živali, kot so lenivci, včasih odkrijemo biološke rešitve, ki se pri ljudeh nikoli niso razvile," je izjavila Marcela Uliano-Silva, vodilna bioinformatičarka na Inštitutu Wellcome Sanger in soavtorica študije, ki poroča o rezultatih.
Po mnenju raziskovalcev ima njihovo delo precej širše posledice kot pri lenivcih in lahko sega tudi na področje zdravja ljudi. Opazovanje edinstvenih genetskih posebnosti lenivca lahko privede do razvoja novih zdravljenj in zdravil, ki bodo preprečevala nekatere bolezni.
"Številne človeške bolezni – med njimi sladkorna bolezen, motnje, povezane s staranjem, nevrodegenerativne bolezni in mišična atrofija – so povezane s težavami pri proizvodnji energije in mitohondrijski funkciji. Čeprav bodo potrebne dodatne raziskave, celične linije lenivcev ponujajo naravni model za razumevanje, kako se organizmi spopadajo s stanji nizke energije in kaj se pri boleznih pokvari. Dolgoročno bi to lahko dalo podlago za raziskave na področju ohranjanja tkiv, intenzivne nege, staranja, presnovnih bolezni in celo vesoljskih poletov," pojasnjuje Pedro Galante, raziskovalec bolnišnice Sírio Libanês v São Paulu in drugi soavtor študije.
