V osončju sicer nobeno drugo znano nebesno telo nima tektonskih plošč in potresov, kakršni so na Zemlji, a to ne pomeni, da se njihova tla ne premikajo. Od dobe Apolla je znano, da lunini potresi obstajajo, približno poldrugo desetletje pa vemo tudi, da se Luna krči: v zadnjih 200 milijonih let se je njen polmer zmanjšal za 50 metrov. Zdaj te ugotovitve potrjujejo novi dokazi.
Luna je bila geološko nekoč precej bolj dejavna, a sčasoma se je njena notranjost ohladila in strdila. Zaradi krčenja notranjih delov se je skorja razpokala in deformirala. Tom Watters in njegovi sodelavci so na luninih nižinah, ki jih običajno imenujemo morja, odkrili prelomnice, povezane s tem procesom.
Skupina je izdelala katalog odkritih manjših prelomnic, med katerimi so našli 1114 novih, tako da se je skupno število povečalo na 2634. Starost prelomnic je okoli 124 milijonov let, zanje pa je po vsej verjetnosti odgovorno krčenje Lune. »Odkritje mladih, manjših grebenov v morjih in odkritje njihovega vzroka dopolnjujeta sliko dinamične, krčeče se Lune,« je izjavil Watters.
»To delo pomaga pridobiti celovito globalno sliko najnovejših tektonskih premikov na Luni, kar vodi k boljšemu razumevanju lunine notranjosti, njene toplotne in seizmične zgodovine ter tudi možnosti prihodnjih lunih potresov,« je dodal Cole Nypaver, drug udeleženec raziskave.
Prihodnje človeško in robotsko raziskovanje Lune lahko prinese nov in podrobnejši vpogled v dogajanje v lunini notranjosti. Cilj programa Artemis je, da bi ljudje do konca desetletja spet stopili na lunino površje. Artemis II, namenjen v orbito okoli Lune, naj bi se, upajmo, izstrelil že v nekaj tednih in omogoča pogled na območja, ki jih prej nihče ni opazoval.
»Doživljamo zelo razburljivo obdobje raziskovanja Lune,« pravi Nypaver. »Prihajajoči programi lunine raziskave, kot je Artemis, bodo prinesli ogromno novih informacij o naši Luni. Boljše razumevanje lunine tektonike in seizmične dejavnosti bo neposredno prispevalo k varnosti in znanstvenemu uspehu teh in prihodnjih misij.«
