Planeti z močnim magnetnim poljem lahko v svoji neposredni bližini ustvarijo nenavadno okolje. Zemljino magnetno polje nas ščiti pred kozmičnim sevanjem in sončnim vetrom ter ustvarja Van Allenova sevalna pasova. Jupitrova magnetosfera je največja struktura v osončju. Tudi Saturn ima osupljivo magnetno polje, ki je po najnovejših raziskavah, objavljenih pred kratkim, precej asimetrično.
Obročasti planet ima magnetosfero, ki sega do desetkratnika premera planeta. Na Zemlji magnetno polje oblikujeta notranji geodinamo in sončni veter, ki prihaja s Sonca. Gledano s strani Sonca ima dva simetrična »režnja«. Saturnovo magnetno polje pa ima na eni strani precej večji reženj kot na drugi in je bolj nagnjeno kot Zemljino. Za to sta dva razloga. Saturn se okoli svoje osi vrti zelo hitro, en dan traja samo 10,7 ure, kar prispeva k premiku magnetosfere. Poleg tega plazma, ki je prisotna v Saturnovem sistemu, zlasti tista, ki jo proizvaja Enceladus, to asimetrijo še povečuje.
Vodilni avtor študije, ki poroča o rezultatih, Yan Xu, raziskovalec s kitajske Južne univerze za znanost in tehnologijo, pravi, da so lahko ugotovitve koristno izhodišče tudi za prihodnje raziskovanje vesoljskega okolja Jupitra in Saturna. Med misijo Cassini so odkrili, da na Enceladovem južnem polu bruhajo gejzirji, katerih snov tvori zelo širok, a bled obroč. Molekule vode, ki uhajajo, se lahko ionizirajo, nedavno pa se je izkazalo, da to v magnetosferi povzroča valovanje. Zdaj vemo, da je učinek še pomembnejši.
»Ob polih lahko sončni veter neposredno prodre v magnetosfero. Opredelitev Saturnovih magnetnih polov nam lahko pomaga bolje razumeti in preslikati celoten magnetni sistem,« pravi soavtor študije Andrew Coates iz Laboratorija za vesoljske znanosti Mullard na UCL. Raziskava prinaša tudi ključni dokaz za dolgoletno teorijo, da lahko hitro vrtenje velikanskih planetov, kakršen je Saturn, in njihove aktivne lune prevzamejo vlogo sončnega vetra kot prevladujoče sile pri oblikovanju magnetosfere. To kaže, da se magnetna polja Saturna in drugih velikanskih planetov verjetno bistveno razlikujejo od zemeljskega, dodaja strokovnjak.
Tudi Enceladus ima v tem okolju ključno vlogo: izloča ogromne količine vodne pare, ki se ionizira in magnetno polje napolni s težko plazmo, to pa nato s seboj odnese vrtenje planeta. Misija Cassini-Huygens je nastala v sodelovanju agencij NASA, Evropske vesoljske agencije (ESA) in Italijanske vesoljske agencije. Odkritje tekočega podzemnega oceana in zanimivih kemičnih procesov na luni je ESA spodbudilo, da načrtuje novo misijo na ledeno luno, s katero bi preverili, ali je tam življenje mogoče. Za te načrte je še posebej pomembno, da čim temeljiteje poznamo magnetno okolje.
