Obstaja vrsta dinozavrovih fosilov, ki je dolgo ostajala v telesu, čeprav ni neposredno povezana z njim. Te želodčne kamne imenujejo mlevni kamni ali gastroliti in so jih odkrili pri zelo različnih dinozavrih. Strokovnjaki so prej verjeli, da prisotnost gastrolitov pri neki vrsti močno nakazuje, da je bila ta vrsta rastlinojeda ali pa se je kot prebavno strategijo zanašala na mletje v želodcu.
A nova raziskava opozarja, da je stanje bolj zapleteno. Pravzaprav lahko ti obrabljeni kamni razkrijejo številne informacije, ki jih sicer v fosilnih najdbah morda ne bi našli. »Gastrolitov ne bi smeli obravnavati zgolj kot dokaz, da je bil dinozaver rastlinojed ali da je imel mlevni želodec,« pravi Ryuji Takasaki z Univerze znanosti v Okayami, avtor nove študije o tej temi. »Njihova oblika lahko nakazuje tudi, kako aktivna je bila mehanska obdelava hrane v želodcu.«
Ptice lahko hrano pogoltnejo celo, ne da bi imele resne prebavne težave, ker v želodcu zmeljejo hrano. A to ni bila edina prebavna strategija, ki so jo imeli dinozavri na voljo. Nekateri med njimi, na primer savropodi, so hrano fermentirali v črevesju. To je ustvarilo nekakšno želodčno peč, ki je bila lahko tako vroča, da je bila po mnenju nekaterih strokovnjakov to morda eden od razlogov za razvoj njihovih dolgih vratov, saj so tako lahko možgane obdržali stran od vročine. Bili so tudi žvečilci, ki so hrano razgrajevali približno tako kot mi, torej najprej z zobmi.
Vemo, da so te strategije obstajale, vendar jih ni bilo vedno lahko pripisati določeni vrsti, ker se mehka tkiva – želodec in črevesje –, po katerih bi lahko ugotovili, kako so predelovali hrano, v fosilnih najdbah običajno ne ohranijo. Namesto mehkih tkiv je ena od vrst najdb, ki pričajo o prebavi, prav gastroliti. Ti kamni so dovolj odporni, da preživijo več milijonov let, a očitno je bila njihova prava vrednost doslej spregledana.
Nova raziskava postavlja pod vprašaj enostavnost starih hipotez. Namesto da bi se osredotočili zgolj na prisotnost želodčnih kamnov, avtorji študije analizirajo tudi njihovo obliko. Za to so najprej preučili 104 danes živeče živali, od katerih jih je 46 vrst spadalo med ptice in krokodile.
Pri vsaki živali so preučili obliko gastrolitov ter želodčne mišice in prehrano živali ter med tremi dejavniki našli tesno povezavo. Nato so s temi informacijami lahko izdelali model, ki so ga lahko uporabili tudi na gastrolitih dinozavrov.
Rezultati so pokazali, da zaobljeni kamni nakazujejo, da je zaradi močnih želodčnih mišic v črevesju potekalo intenzivnejše mletje. Ti dinozavri so se prehranjevali kot današnje ptice in so se pri razgradnji hrane v veliki meri zanašali na želodec. Ostrejši, bolj oglati kamni pa kažejo, da v črevesju ni potekalo bistveno mletje. Takšne so ugotovili pri savropodih, kar se ujema s tem, da so se ti bolj zanašali na mikrobno fermentacijo.
Nekoliko presenetljiv obrat so stvari dobile pri teropodih. To so dinozavri, ki so hodili po dveh nogah, med njimi so Tyrannosaurus rex, Velociraptor in tudi današnje ptice. To skupino pogosto enačimo z roparji, zato je bilo nekoliko nepričakovano, da so dokaze o zaobljenih gastrolitih našli že pred nastankom pravih ptic. To pa lahko pomaga razložiti, zakaj so teropodi iz zobatih živali postali bitja s kljunom.
Mišičast želodec je bil lahko »predadaptacija« za zmanjševanje števila zob pri številnih strogo rastlinojedih skupinah, vključno z današnjimi pticami, pravi Takasaki. Raziskava tudi opozarja, da so bile prebavne strategije dinozavrov veliko bolj raznolike, kot smo mislili prej.
