Astronomi so analizirali radarske zemljevide, ki jih je med odpravo Magellan izdelala NASA. Sonda je do Venere prispela leta 1990 in jo krožila do leta 1994, nato pa zgorela v zelo gosti atmosferi planeta. Plovilo je proti površju oddajalo radijske valove, nato pa beležilo, koliko časa traja, da se vrnejo, in na podlagi tega so določili reliefne značilnosti površja.
Raziskovalci so tokrat v podatkih iskali sledi lavinih rovov. To so dolgi, včasih vijugasti kanali na površju nebesnega telesa in pod njim, ki nastanejo, ko lava izteče iz vulkana. Površina lave se ohladi in tvori trdno plast, ta ohranja temperaturo lave in ji omogoča, da teče na velike razdalje. Na koncu tok preneha in ko preostala lava zapusti nastajajoči kanal, ostane le votla cev pod površjem planeta.
Lavini rovi obstajajo tudi na Zemlji, vemo pa, da obstajajo tudi na Luni in Marsu. Na Veneri pa so takšno tvorbo zdaj prvič identificirali, v bližini vulkana z imenom Nyx Mons, kar sploh ni presenetljivo. Venera je polna vulkanov (znanih jih je 85 tisoč, kar je prav neverjetno), zato ni čudno, da so prvi rov našli v bližini vulkana.
Strokovnjaki so najprej identificirali udrtino na površju, imenovano skylight, kjer se je strop lavinega rova delno udrl. To je že samo po sebi dokaj dober dokaz za obstoj rova, odločilen argument pa je, da so potem našli tudi linearno verigo jam. Širina rova je med 500 in 1300 metri, višina je lahko približno 375 metrov, rov pa poteka približno 150 metrov globoko pod površjem. Rov je verjetno dolg 45 kilometrov in ima vsaj 13 kilometrov dolg del, ki se ni udrl.
Kar zadeva Luno in Mars, so lavini rovi še posebej zanimivi, ker ponujajo potencialno lokacijo za trajnejše baze, saj jih strop ščiti pred velikimi temperaturnimi nihanji, sevanjem in udarci. Če jih zatesnijo, bi v njih potencialno lahko ohranjali tudi atmosfero, čeprav za zdaj ni jasno, ali je to res izvedljivo.
Tudi ni jasno, kako koristno je lahko to na Veneri. Ta rov ima debel strop, kar je dobro, ni pa znano, koliko to omili peklenske temperature na površju. Venera ni ravno gostoljubna, atmosfera je skoraj v celoti iz ogljikovega dioksida, zračni tlak na površju pa je devetdesetkrat večji od zemeljskega, kar ustreza tlaku v približno kilometer globoki vodi, v rovih pa so razmere zlahka še hujše.
Magellan še ni imel tako visoke ločljivosti, da bi površje opazoval v podrobnostih, a z radarskimi instrumenti prihajajočih odprav Envision in VERITAS bo verjetno mogoče odkriti še več podobnih rovov. Kar je zanimivo, tudi če za zdaj nihče ne načrtuje pošiljanja človeka na sosednji planet, saj lavini rovi veliko povedo o razmerah na površju v bližini vulkanov in o samih vulkanih.
O Veneri pa je še veliko za razkriti, saj o planetu komaj kaj vemo. Gosti oblaki otežujejo opazovanje z Zemlje, zato so za kartiranje površja potrebne orbitalne odprave, pristajalni moduli pa ekstremnih razmer ne zdržijo dolgo. Venera je namreč fascinanten svet, ki je prehodil evolucijsko pot, zelo drugačno od zemeljske, kljub temu da sta si planeta fizično zelo podobna. Za planetarne raziskovalce je veliko vprašanje, zakaj je ta planet postal tako peklenski, medtem ko se je usoda Zemlje razvila povsem drugače.
