V visokogorskem delu Pirenejev je jama, ki hrani najzgodnejše dokaze o prisotnosti človeka v regiji. Toda prazgodovinski ljudje tu pred 7000 leti niso iskali le zavetja, ampak so delali, lovili in predelovali skrivnostni zeleni mineral.
Do odkritja je prišlo v jami Cova 338, ki leži približno 2235 metrov nad morjem v dolini Núria. Pri nedavnih izkopavanjih so arheologi Avtonomne univerze v Barceloni (UAB) in IPHES-CERCA ugotovili, da je v jami od 5. tisočletja pr. n. št. do konca 1. tisočletja pr. n. št., 4000 let, potekala intenzivna človeška dejavnost.
Dolgo so domnevali, da so nad 2000 metri, kjer je zrak redek in so razmere ostre, ljudje živeli le občasno in so ta mesta morda obiskovali samo v obupnih razmerah. Cova 338 pa kaže, da to ni bilo vedno tako.
»Cova 338 nas sili, da ponovno premislimo vlogo visokogorskega okolja v prazgodovinskih družbah Pirenejev,« je izjavil Carlos Tornero, profesor na oddelku za prazgodovino UAB in raziskovalec IPHES-CERCA, ter dodal: »Dolgo so ta območja veljala za obrobna. To, kar tu dokumentiramo, je ponavljajoča se poselitev s kompleksnimi dejavnostmi in jasnim izkoriščanjem mineralnih virov.«
Znotraj jame je ekipa odkrila rastlinske ostanke, odlomke keramike in oglje, kar kaže, da so ljudje tu pred več tisoč leti zakurili ogenj. Našli so tudi dva čudovita obeska: enega so izdelali iz morske školjke, drugega pa iz zoba rjavega medveda.
Čeprav so tudi ti predmeti omembe vredni, je bila najzanimivejša najdba tisto, kar je Tornero opisal kot zbirko izjemnih zelenih mineralov, ki je verjetno malahit, mineral, bogat z bakrom. Na tleh jame so našli skoraj 200 kamnov z zelenimi mineralnimi lisami. Našli so jih ob skoraj 23 ognjiščih, v mnogih od katerih so bili zgoreli koščki zelene snovi.
Ta majhna podrobnost je izjemno pomembna. Za malahit je znano, da je ruda, ki je sprožila bakreno dobo, stari metalurgi pa so kovino iz kamnine pridobivali s segrevanjem na ognju. Zelo verjetno se zdi, da ljudje tu v jami niso iskali le zavetja ali zbirali hrane, ampak so pridobivali in taljili baker.
»Večina teh odlomkov je bila izpostavljena toploti, medtem ko drugi materiali v jami niso bili, kar jasno kaže, da je imel ogenj pomembno vlogo pri njihovi obdelavi in da je za tem stala namerna dejavnost. Z drugimi besedami, niso zgoreli po naključju,« je povedala Julia Montes-Landa, raziskovalka Univerze v Granadi in soavtorica študije, ki poroča o izsledkih.
Če je ta razlaga pravilna, Cova 338 sodi med najzgodnejša znana najdišča rudarjenja in predelave bakra v zahodni Evropi. »V Pirenejih so prvič dokumentirali intenzivno poseljena visokogorska prazgodovinska naselja, za katera so značilne ponavljajoče se dejavnosti v jami in neposredno pridobivanje mineralnih virov,« je dodal Tornero. »To najdišče dokazuje, da Pireneji za prazgodovinske skupnosti niso bili obrobno območje, ampak regija, ki je bila v celoti vključena v njihove strategije mobilnosti in ozemeljsko razširjenost.«
Pa vendar tudi zdaj, v 21. stoletju, do tega najdišča ni lahko priti. Do njega se pride le peš iz doline Núria, brez motoriziranih vozil. Vse najdbe, ki so jih zbrali raziskovalci, so morali s hriba prinesti na rokah, zaradi česar je obseg tukaj dokumentirane davne dejavnosti še bolj izjemen. »Gora ni bila ovira, ampak aktivno prizorišče gospodarske in ozemeljske organizacije prazgodovinskih skupnosti,« je dodal soavtor študije Eudald Carbonell.
