Pred nekaj leti so strokovnjaki v možganskem tkivu ljudi, umrlih za Alzheimerjevo boleznijo, opazili presenetljiv pojav: našli so bele krvničke, ki se kot odziv na tuje grožnje razmnožujejo in so v zdravih možganih redke. Ni bilo jasno, ali imajo te t. i. citotoksične celice T CD8+, ki običajno v telesu napadajo okužene celice, škodljivo ali pomagajoče vlogo.
Odgovor se je začel kazati leta 2023, ko so nevrolog David Holtzman in njegovi sodelavci pokazali, da je pri miših, vzrejenih tako, da čezmerno proizvajajo protein tau – strupeni protein, ki se pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo in številnimi drugimi nevrodegenerativnimi boleznimi kopiči v živčnih celicah –, odstranitev celic T preprečila izgubo tkiva in ohranila kognitivne sposobnosti miši, tudi ko se je protein tau še naprej kopičil.
Zdaj je ista raziskovalna skupina preučila, kaj te celice spodbudi k razdoru v možganih. V reviji Nature Neuroscience objavljeni študiji Holtzman in imunolog Hao Hu – oba z Univerze v Washingtonu – poročata, da pri miših imunske celice v vratnih bezgavkah celicam T naročijo, naj se klonirajo, preden vstopijo v možgane. Brez tega je bilo v možganih miši prisotnih precej manj kloniranih celic T, pojavljalo pa se je tudi manj odmiranja živčnih celic.
Nova raziskava se osredotoča na eno od vrst dendritičnih celic, ki citotoksičnim celicam T pravzaprav dajejo ukaze. Ko dendritične celice razgradijo beljakovine vsiljivcev, antigene predstavijo v drobnih koščkih, ki jih celice T lahko prepoznajo. Celice T z ustreznimi receptorji se nato lahko aktivirajo, kar jih spodbudi, da se začnejo klonirati, napadajo celice z antigenom in povzročajo vnetje.
Holtzman in Hu sta vlogo dendritičnih celic preučevala tako, da sta poskrbela, da polovica njunih miši, ki čezmerno proizvajajo protein tau, genetsko ni zmogla proizvajati takih celic. Raziskovalci so nato miši obeh skupin – skupaj okoli 80 živali – opazovali do približno 10. meseca starosti, ko se pri njih običajno pojavijo možganske okvare in hudi vedenjski simptomi, vključno s težavami pri gradnji gnezda. Čeprav je bilo kopičenje proteina tau značilno za obe skupini, so bile živali brez dendritičnih celic večinoma zaščitene pred nevrodegenerativnimi procesi in vedenjskimi težavami.
Rezultat nakazuje, da protein tau – za katerega domnevajo, da pri Alzheimerjevi bolezni in drugih nevrodegenerativnih boleznih uničuje živčne celice – ne deluje sam. Po Holtzmanovih besedah tau verjetno povzroča določeno stopnjo okvare, a v resnici poškodbo ojača vnetje. To je pomemben vidik, ki ga je treba upoštevati pri razvoju prihodnjih terapij, dodaja.
Holtzman in Hu sta ugotovila tudi, kje v telesu se celice T aktivirajo. V ločenem poskusu je raziskovalna skupina v živčne celice v možganih miši vnesla umetni antigen, nato pa v telesu živali iskala razmnožujoče se celice T, specifične za ta antigen. Raziskovalci so ugotovili, da so se ustrezne celice T razmnoževale v vratnih bezgavkah miši, kar se pri miših brez dendritičnih celic ni zgodilo. To je nakazovalo, da je antigen iz možganov prišel v te bezgavke, kjer so ga dendritične celice sprejele in predstavile.
Odkritje, da ta proces poteka v vratu in ne v možganih, je ključnega pomena, pravi John Lukens, nevroimunološki raziskovalec z Univerze Virginije. To je pomembno, ker nakazuje, da za zmanjšanje števila škodljivih celic T v možganih ni potrebno zdravilo, ki prehaja krvno-možgansko pregrado – kar je pri razvoju zdravil proti nevrodegenerativnim boleznim stalen izziv.
Še več, pomagajo lahko tudi že obstoječa zdravila. Številne terapije multiple skleroze delujejo tako, da ciljajo na celice T v bezgavkah, stran od možganov in hrbtenjače. Teoretično bi, pravi Lukens, ta zdravila lahko hitro vključili v zdravljenje tauopatij in Alzheimerjeve bolezni. Naslednji korak bi bil razkritje specifičnih signalnih beljakovin, ki pri nevrodegenerativnih boleznih, ki jih poganja tau, usmerjajo novačenje celic T v možgane.
Drugo pereče vprašanje je, kateri možganski antigen aktivira celice T, Holtzmanova raziskava pa vsebuje podatke, s pomočjo katerih lahko to raziščejo tudi drugi. Raziskovalci demence so predlagali, da se celice T CD8+ morda odzivajo na stare okužbe, fragmente proteina tau ali kaj drugega. Druga možnost je, da so te celice avtoreaktivne – in se v možganih zmotno vežejo na telesu lastne beljakovine. »To bi Alzheimerjevi bolezni in sorodnim boleznim dodalo avtoimunsko komponento,« pravi Lukens, kar bi lahko radikalno spremenilo njihovo razumevanje in zdravljenje.
