Komet C/2026 A1 (MAPS) so 13. januarja odkrili štirje ljubiteljski astronomi z daljinsko vodenim teleskopom v puščavi Atacama. Hitro se je izkazalo, da novo najdeni objekt spada v skupino Kreutzovih kometov, ki se dotikajo Sonca, med katerimi najdemo precejšen del najsvetlejših in najbolj spektakularnih kometov, kar so jih kdaj videli.
Komet MAPS kroži okoli Sonca po izredno raztegnjeni orbiti in se bo naši zvezdi zelo približal: v začetku aprila bo šel mimo le 120.000 kilometrov od Sončeve površine. Če nebesno telo to vroče srečanje preživi, se lahko v začetku aprila na večernem nebu pojavi kot spektakularen pojav. Še več: ko bo najbližje Soncu, bo morda viden celo podnevi – razen če se do takrat ne razpade.
Toda kaj te komete, ki se dotikajo Sonca, dela tako vznemirljive in česa se lahko nadejamo? V zadnjih 2000 letih se je na nebu pojavilo več spektakularnih kometov. Dolgo so se pojavljali brez predhodnega opozorila, navidezno iz nič, in svetili na nebu izredno blizu Sonca. Nekateri so postali tako svetli, da so bili vidni tudi podnevi.
Najsvetlejše komete pogosto imenujemo tudi „veliki kometi". Veliki komet iz leta 1965 – C/1965 S1 (Ikeya–Seki) – je bil najsvetlejši komet 20. stoletja. Odkrili so ga mesec dni pred največjim približanjem Soncu in postal je tako svetel kot polna luna, zato je bil podnevi zlahka viden brez kakršnih koli instrumentov. Veliki komet iz leta 1882, C/1882 R1, je bil še bolj osupljiv. V najsvetlejšem obdobju je bil stokrat svetlejši od polne lune in je več mesecev žarel na nebu.
Danes vemo, da imajo vsi svetli kometi zadnjih dveh tisočletij – Kreutzovi kometi, ki se dotikajo Sonca – skupen izvor. V preteklosti (verjetno v 3. ali 4. stoletju) se je velikansko jedro kometa s premerom več kot 100 km nevarno približalo Soncu. Čez čas, dlje od Sonca, se je ta komet razklal na dva velika dela in pri tem odvrgel tudi veliko manjših kosov.
Nekaj sto let pozneje, v 3. stoletju, so se ti kosi vrnili, potem ko so se po raztegnjeni orbiti zavrteli okoli Sonca. Po poročilih iz leta 363 je bilo takrat s prostim očesom na dnevnem nebu hkrati vidnih več kometov. Vračajoči se kosi pa so se medtem spet razpadli na manjše dele.
V 11. stoletju sta se dva največja preostala kosa prastarega velikanskega kometa spet zapeljala mimo Sonca in se leta 1106, nato pa leta 1138 uvrstila med velike komete. Kosi so se spet razpadli, rezultat tega pa je bil v zadnjih dveh stoletjih viden kot vrsta novih kometov. Danes družina Kreutzovih kometov, ki se dotikajo Sonca, vsebuje veliko manjših kometov, ki se lahko na poti proti Soncu razpadejo, pa tudi večja nebesna telesa, ki obetajo fantastičen prizor.
NASA-in Observatorij Sonca in heliosfere (SOHO) je v zadnjih letih zaznal več tisoč Kreutzovih drobcev – drobnih vesoljskih ledenih gora, ki imajo morda le nekaj metrov ali nekaj deset metrov v premeru. Večji drobci so občutno redkejši. Zadnji večji Kreutzov komet je bil viden leta 2011. Tega je, tako kot mnoge druge komete, odkril avstralski astronom Terry Lovejoy, a je nebesno telo komaj preživelo približanje Soncu, zato je konec decembra 2011 postal le tako svetel kot Venera.
Po napovedih češko-ameriškega astronoma Zdeňka Sekanine bosta v prihodnjih desetletjih vidna dva velika, spektakularna kometa, ki se dotikata Sonca, od katerih lahko eden prispe že v naslednjih nekaj letih. Slednji je brat velikih kometov iz let 1965 in 1882 in obenem morda drobec velikega kometa, ki so ga leta 1138 opazili kitajski opazovalci.
Kaj pa komet C/2026 A1 (MAPS)? Tudi ta se giblje po orbiti, značilni za Kreutzove komete, ki se dotikajo Sonca, in je že zdaj povezan z rekordom. Ob odkritju je bil namreč dlje od Sonca kot kateri koli prej odkriti komet, ki se dotika Sonca. To morda nakazuje, da gre za večji drobec, kot je običajno.
Rekord je prej držal komet Ikeya–Seki. V zadnjih 70 letih se je tehnologija seveda občutno izboljšala, zato je zelo malo verjetno, da bi bilo jedro MAPS tako veliko kot jedro Ikeya–Seki. To pa pomeni, da MAPS verjetno ne bo tako svetel. Kljub temu dejstvo, da so ga uspeli zaznati tako zgodaj, kaže, da gre ali za precej velik Kreutzov drobec ali pa je že v fazi izbruha, torej se ravno razpada. Na srečo najnovejša opazovanja kažejo, da nenehno postaja svetlejši, kar bolj podpira prvo teorijo.
Kaj lahko pričakujemo od novega kometa, je na splošno še prezgodaj reči. Če preživi približanje Soncu, lahko v začetku/sredi aprila nudi odličen prizor. Če ostane v enem kosu, je lahko dovolj svetel, da je viden tudi podnevi. A tudi če se to ne zgodi, je lahko ponoči spektakularen in kakor koli se bo razpletlo, bo SOHO zagotovo naredil odlične posnetke.
Komet se bo predvidoma pojavil na večernem nebu v dneh po približanju Soncu. Zaradi svoje orbite ga bo, tako kot vse Kreutzove komete, lažje opazovati z južne poloble. S severne poloble ga bomo ob sreči lahko zagledali nekaj minut po sončnem zahodu, če pogledamo proti zahodu. Če komet približanje Soncu preživi, a se ob prehodu mimo Sonca razpade na kose, bo zasijal nenadoma in nepričakovano, vendar bo takrat še preblizu Soncu za opazovanje. Poznejši razpad bi bil zato precej boljši scenarij za bleščeč spektakel.
