Zdaj poznamo vsaj 6000 eksoplanetov – tujih svetov, ki obstajajo zunaj Osončja –, zato zlahka pozabimo, da prvi, katerih obstoj je bil kdaj potrjen, krožijo okoli pulzarja. Pa vendar na takem mestu sploh ne bi pričakovali planetov. Pulzar je nevtronska zvezda, ostanek zvezde, ki je postala supernova. Njeno jedro se je sesedlo in če je njegova masa manjša od trikratne mase Sonca, se premer zvezde skrči na vsega 25 kilometrov. To pa povzroči neverjetno gostoto, gravitacijo in magnetno polje. Med vrtenjem lahko dvojna snopa energije, ki švigata iz polov, preletita Zemljo, od koder je pojav videti, kot da bi opazovali kozmični svetilnik.
To je torej izjemno ekstremno okolje, kjer morebitne planete obstreljujejo žarki gama in rentgenski žarki, so izpostavljeni ogromni gravitaciji in jih zadeva še marsikaj drugega. Kljub temu so planete že našli okoli več pulzarjev. Čeprav jih ne moremo označiti za pogoste, poznamo dovolj takih planetov, da lahko domnevamo, da njihov nastanek ni tako redek.
PSR J2322-2650b je eden takih planetov. Njegova zvezda, pulzar, je od Zemlje oddaljena približno 750 svetlobnih let in je precej nenavadna. Je tako imenovani milisekundni pulzar, kar pomeni, da se vrti izjemno hitro, okoli svoje osi naredi približno 300 obratov na sekundo, kar je približno tako hitro kot rezila kuhinjskega mešalnika. Kot smo že omenili, gre za objekt z maso, enako Sončevi, velikostjo zgolj mesta, ki se vrti izjemno hitro. Hkrati pa ni preveč svetel, njegova izsevana energija je približno desetina Sončeve, kar je za tako velik objekt šibko. To je verjetno zato, ker je njegovo magnetno polje razmeroma šibko, »le« približno 20-milijonkrat močnejše od zemeljskega.
Planet kroži okoli pulzarja na razdalji približno 1,5 milijona kilometrov – to je 1 % razdalje med Zemljo in Soncem – in obkroži zvezdo v komaj 8 urah. Na tako majhni razdalji je gravitacija pulzarja izjemno močna, plimski učinek mrtve zvezde pa planet popači v obliko jajca. A planet je nenavaden tudi v drugih pogledih. Njegova masa je le okoli 0,8-kratnik Jupitrove, kar je za spremljevalca pulzarja zelo malo. Ima vezano kroženje, kar pomeni, da zvezdi vedno kaže isto stran (kot Luna Zemlji). Njegova dnevna stran je zelo vroča, verjetno okoli 2000 °C, nočna stran pa je hladnejša, morda okoli 650 °C.
To pomeni, da je planet dovolj vroč, da sveti v infrardečem delu. Hkrati je sam pulzar v infrardečem območju tako medel, da je za teleskope, občutljive na ta del spektra, v bistvu neviden, zato je planet popoln cilj za vesoljski teleskop James Webb. Astronomi so ga opazovali skozi celotno obhodno dobo, opravili pa so tudi nekaj dodatnih opazovanj. Ker svetloba zvezde ni zasenčila svetlobe planeta, so lahko zbrali zelo zanimive podatke.
In to, kar so našli, je zelo nenavadno: ozračje planeta je zelo bogato z molekularnim ogljikom. Kaj takega še niso videli na nobenem eksoplanetu, niti na planetih v našem sistemu. Zaradi visoke temperature bi pričakovali, da se ogljik veže na druge atome, na primer kisik in dušik, a se tu to ne zgodi. To lahko pomeni, da so ti elementi v ozračju planeta redki, kar je prav tako nenavadno.
Zakaj je tako? Ena od razlag je, da PSR J2322-2650 ni le milisekundni pulzar, ampak tudi pulzar črna vdova. To so pulzarji, okoli katerih kroži spremljevalni objekt. Intenzivna gravitacija pulzarja lahko spremljevalcu odvzema snov, ki nato pada na pulzar. Snov se izjemno segreje in ta toplota lahko uniči spremljevalni objekt – od tod ime črna vdova, saj pulzar požre svojega spremljevalca.
Če je bil pulzarski planet PSR J2322-2650b nekoč zvezda, bi to lahko pojasnilo opažanja. Zvezda je bila morda dovolj velika, da je helij pretvorila v ogljik, kot bo to storilo Sonce čez nekaj milijard let. Nato ji je pulzar odtrgal zunanje plasti in ostal je zelo majhen objekt, podoben planetu.
Ta razlaga pa ni povsem prepričljiva, saj mora biti časovna uskladitev zelo natančna. Astronomi so predlagali tudi, da sta se med ohlajanjem ostankov nekdanje zvezde ogljik in kisik kristalizirala, ogljik pa je priplaval na površje, zato vidimo predvsem njega. Še vedno pa ni jasno, kako lahko kisik in dušik v ozračju popolnoma manjkata. Karkoli že je razlaga za obstoj tega nebesnega telesa, imamo opraviti z zelo nenavadnim pojavom. Dobra novica pa je, da je sistem fantastičen cilj za James Webb in druge napredne teleskope, zato bomo v prihodnjih letih morda izvedeli še več o njem.
