Na raziskovalni poti v Indoneziji leta 2007 je Yosuke Kaifu na lastne oči videl lobanjo »Flo« – okostne ostanke, odkrite štiri leta prej, ki so dokazali obstoj majhnega sorodnika človeka z imenom Homo floresiensis. Tako imenovani »hobiti« so bili visoki okoli 1 meter in so živeli do pred približno 50 tisoč leti na indonezijskem otoku Flores. Antropologa z Univerze v Tokiu je najbolj pritegnila ena anatomska posebnost: desna stran lobanje je bila rahlo sploščena.
Prej so nekateri raziskovalci to nepravilnost pripisovali bolezni, drugi pa deformaciji po smrti. Ko pa je Kaifu na Japonskem pokazal zdravniku praktiku, je dobil presenetljiv odgovor: deformacija je videti natanko tako kot neškodljivo človeško stanje, imenovano deformacijski plagiocefalija, torej sploščenost lobanje, ki se danes pojavlja pri približno vsakem šestem dojenčku. Lobanja sčasoma spet postane simetrična, čeprav lahko v nekaterih primerih stanje traja vse do odrasle dobe.
Sploščenost nastane zato, ker človeška lobanja v prvih mesecih življenja ostane mehka, da omogoči ogromno rast možganov po rojstvu. Ponavljajoči se pritisk na eno stran lahko povzroči sploščenost, dojenčki pa ne morejo držati lastne glave, zato jo nagnjeni obremenjujejo na eni strani. Strokovnjaki menijo, da je novorojenčkova nebogljenost cena za to, da možgani dojenčkov preidejo skozi porodni kanal.
Kaifu je prišel do sklepa, da je deformacijska plagiocefalija, opazna na lobanjah prastarih hominidov, lahko dober pokazatelj, da so bili tudi ti v dojenčkovi dobi nebogljeni. Po pregledu več sto lobanj s kolegi v članku, objavljenem v reviji Proceedings of the Royal Society B, v študiji pišejo, da sta to lastnost z nami delili vsaj še dve drugi človeški razvojni liniji, kar kaže, da ima nebogljenost v dojenčkovi dobi globoke evolucijske korenine.
Kaifujeva ekipa je najprej pregledala 508 lobanj vrste H. sapiens, vključila pa je tudi 996 lobanj velikih sesalcev – med drugim šimpanzov, goril, bonobov in orangutanov. Vzorci so bili raznoliki po spolu in starosti, pri vrsti H. sapiens pa so analizirali tako sodobne lobanje kot tudi starejše najdbe, na primer z 1000 let starih japonskih pokopališč. Pri vseh vrstah so opazili širok razpon variacij, a sploščenost je bila pri vrsti H. sapiens veliko pogostejša.
Nato so raziskovalci pregledali pet lobanj odraslih predstavnikov vrste H. erectus. Možgani tega daljnega prednika sodobnih ljudi in neandertalcev so bili veliki približno dve tretjini naših. Te lobanje so stare od 100 tisoč do 300 tisoč let in so bile najdene v Indoneziji. Na dveh lobanjah so našli znake sploščenosti lobanje, nobena pa ni ustrezala popačenjem, ki bi jih raziskovalci pričakovali, če bi se kosti poškodovale med pokopom in fosilizacijo. To kaže, da je bil tudi H. erectus v dojenčkovi dobi lahko nebogljen.
Dejstvo, da je podobna sploščenost opazna pri treh različnih razvojnih linijah – pri sodobnem človeku, pri vrsti H. floresiensis in pri vrsti H. erectus –, kaže, da ima ta pojav globoke evolucijske korenine, pripominjajo avtorji. Prejšnje raziskave dojenčkovega razvoja vrste H. erectus so se opirale na fosilizirane lobanje novorojenčkov, ki pa so redke in nepopolne. Nova raziskava ponuja pameten alternativni pristop. Preučevanje lobanjskih odstopanj še starejših hominidov lahko raziskovalcem pomaga natančno določiti, kdaj so naši predniki začeli rojevati dojenčke z nerazvitimi možgani.
Herbert Renz-Polster, pediater z univerzitetne bolnišnice v Düsseldorfu, pravi, da je bil presenečen, da so te deformacije opazne na tako prastarih lobanjah. Danes so pogoste, ker dojenčki spijo na hrbtu in precej časa preživijo v avtosedežih, pojasnjuje. A pred več sto tisoč leti so dojenčke bolj nosili v naročju in jih pogosto premeščali, kar verjetno ni povzročalo tako dolgotrajnega pritiska, ki bi lahko ustvaril te asimetrije.
Po besedah Jeremyja DeSilve, antropologa z Dartmouth Collegea, pa se argumenti v prid nebogljenosti prastarih dojenčkov nabirajo že dolgo in so dokazi, ki jih prinaša nov pristop, »ob odsotnosti stroja časa« prepričljivi. To razkriva tudi, da dojenčki že zelo dolgo potrebujejo stalen nadzor. »Cel pojav je zelo globoko zakoreninjen v naši evolucijski preteklosti,« pravi raziskovalec.
