Predstavljajmo si, da se iz kakršnega koli razloga stegnemo proti visoki polici, a je ne dosežemo. Ne obupamo, poiščemo stol, ga prinesemo in splezamo nanj. V tem vsakdanjem dejanju je nekaj povsem izjemnega, česar ni sposobnih veliko vrst: imamo v mislih cilj, ugotovimo, kaj potrebujemo, in izvedemo načrt. Za to pa ne potrebujemo nobenega urjenja. V reviji Science je pred kratkim izšla študija, po kateri so tega sposobni tudi čmrlji – to pa je prvi dokaz, da so tudi žuželke zmožne ciljno usmerjenega reševanja problemov.
Odkritje dodaja novo raven kompleksnosti temu, česar so čebele sposobne, pravi Gema Martin-Ordas, primerjalna psihologinja z Univerze v Stirlingu, ki pri delu ni sodelovala. Prejšnje raziskave so pokazale, da se lahko žuželke naučijo uporabljati predmete za pridobitev nagrade. V nekaterih poskusih so se na primer čebele naučile, kako si hrano privlečejo k sebi s potegom vrvice. A to vedenje je bilo naučeno, žuželke pa so rešitev lahko našle tudi z opazovanjem drugih.
V novi raziskavi so strokovnjaki želeli preveriti, ali lahko čebele samostojno najdejo rešitev s povezavo dveh ločenih znanj, ne da bi jim kdaj pokazali, kako ju kombinirati. V ta namen so postavili krožno areno, na njen strop pritrdili modro umetno cvetlico, v njeno bližino pa postavili majhno kroglico iz stiropora. Da bi čebela prišla do cveta in dobila sladko nagrado, je morala kroglico po tleh arene zakotaliti do mesta cveta, nato pa jo uporabiti kot stopnico, da je dosegla cvet. Žuželkam nikoli niso pokazali, da je kroglica primerna tudi za ta namen – vprašanje je bilo, ali so to sposobne ugotoviti same.
Da bi ugotovili, kakšne predhodne izkušnje so čebele dejansko potrebovale, so v uvodnem poskusu čebele razdelili v tri skupine: tiste, ki so poznale tako kroglico kot cvet, tiste, ki so poznale le eno od obeh, in tiste, ki se prej z nobeno niso srečale. Nalogo so rešile le čebele, ki so se prej srečale tako s cvetom kot s kroglico – kroglico so zakotalile do cveta, da so dobile nagrado.
Pri ljudeh je to, kot da bi prvič dobili v roke kladivo in žebelj: če česa takega še nismo videli, smo v zadregi. Če smo videli le eno od obeh, se prav tako zataknemo. Če pa vemo, čemu služita vsak zase, obstaja možnost, da ugotovimo, kako ju je mogoče združiti.
Ekipa je nato morala potrditi, da so čebele delovale namerno in da niso imele le sreče. Ker je za čmrlje znano, da si tudi brez nagrade sami radi kotalijo kroglice, je teoretično čebela kroglico povsem po naključju lahko potisnila na pravo mesto.
Da bi to izključili, so v zadnjem poskusu čebele prisilili v odločitev. Spustili so jih v pravokotno areno z dvema pregradama, ki sta se medsebojno zakrivali. Raziskovalna skupina je na eni strani za neprosojno steno skrila cvet. Vsaki čebeli so najprej dovolili, da opazuje, na kateri strani je cvet skrit; nato so ga ob začetku testa zakrili. Cvet je ostal na svojem mestu in z njim sladka nagrada, a čebela ga z mesta, kjer je bila kroglica, ni mogla več videti. Da bi dobila nagrado, se je morala čebela spomniti prave strani, vrniti se h kroglici in jo brez vizualne pomoči zakotaliti tja, podobno kot človek, ki zagleda nekaj na drugem koncu sobe, odide iskat orodje in se nato zgolj na podlagi spomina vrne na pravo mesto.
Večina čebel – 23 od 30 osebkov – je že ob prvem poskusu izbrala pravilno. Edina vedenjska spremenljivka, ki je napovedala uspeh, je bila, koliko časa je žuželka preživela ob pregledovanju predala s cvetom, preden je odšla po kroglico. Po mnenju raziskovalcev je bil ta premor bolj podoben tistemu, ki ga ljudje naredimo, ko miselno premislimo načrt, preden ukrepamo. »Možno je, da poteka nekakšna miselna prerazporeditev, med katero čebele sestavljajo koščke informacij,« pravi vodja raziskave Akshaye Anand Bhambore, vedenjski ekolog z Univerze v Ouluju.
Lars Chittka, vedenjski ekolog z londonske univerze Queen Mary, ki v raziskavi ni sodeloval, še posebej prepričljivo ocenjuje zasnovo poskusa, ker so raziskovalci povsem nadzorovali, kaj so čebele pred testom doživele in česa ne. Pri prejšnjih raziskavah kognitivnih sposobnosti žuželk je bilo po njegovih besedah težko izključiti, da so se živali kakšne veščine naučile med treningom. Tu pa je bilo to jasno znano.
Rezultati dodatno krepijo vse večji korpus znanja, po katerem prefinjene kognitivne sposobnosti niso omejene na živali z velikimi možgani – kar vpliva tudi na to, kako raziskovalci in naravovarstveniki razmišljajo na primer o dobrobiti žuželk. Za Chittko to nedvomno pomeni novo motivacijo za zaščito čebel, saj gre glede na opažanja za bitja, ki do neke ravni razmišljajo in verjetno tudi čutijo, pravi strokovnjak.
