Pred približno 570 milijoni let je bilo življenje omejeno izključno na morja. Ogromni nevretenčarji nenavadnih oblik so se oprijemali morskega dna in s svojimi mesnatimi izrastki vsrkavali odplavljajoča hranila. Ti bizarni življenjski načini, pripadniki t. i. ediakarske biote, so sčasoma izginili. Raziskovalci pa že dolgo raziskujejo, ali je bilo njihovo izumrtje res kataklizmično.
V reviji Geology je pred kratkim izšla nova raziskava, ki v novo luč postavlja izumrtje, znano kot kotlinska kriza, ki je uničilo večino teh bitij. Kaže, da je bil ta dogodek veliko obsežnejši, kot so mislili prej, in da je uničil podoben odstotek vrst kot katastrofa zaradi kozmičnega trka, ki je pred 66 milijoni let pokončala neptičje dinozavre.
Čeprav je kotlinska kriza skupno uničila manj organizmov kot množično izumrtje, ki je Zemljo prizadelo pred približno 252 milijoni let, se po odstotku uničenih živali kosa s poznejšimi in bolj razvpitimi izumrtji, pravi Shuhai Xiao, paleobiolog z univerze Virginia Tech, ki pri raziskavi ni sodeloval. Odkritje pomaga tudi razjasniti naše v marsičem nejasno in pomanjkljivo védenje o ediakarski bioti.
Nova raziskava se osredotoča na ediakarska bitja iz fosilne združbe, znane kot skupek Avalon, ki vsebuje najzgodnejše kompleksne in velike organizme, ki so se pojavili med fosilnimi najdbami. Ta nenavadna bitja z mehkim telesom, ki so jih prvič odkrili leta 1958 na polotoku Avalon na Novi Fundlandiji, so pred 560 do 574 milijoni let živela v globinah morja.
Te zgodnje združbe so zajemale vse od lišajev in velikanskih bakterijskih kolonij do popolnoma izumrlih skupin bitij, ki jih na Zemlji ni več, pravi Lidya Tarhan, paleontologinja z univerze Yale. Celo to, kam v evolucijskem drevesu živali jih uvrstiti, je predmet razprave, dodaja strokovnjakinja.
Fosilni dokazi kažejo, da je skupek Avalon pred približno 560 milijoni let doživel manjši dogodek izumrtja. Izumrtje je utrlo pot raznolikejši skupini organizmov, belomorski skupini, ki je približno 10 milijonov let pozneje doživela svoj, hujši dogodek izumrtja, t. i. kotlinsko krizo.
Kotlinska kriza je prvi večji dogodek izumrtja, ki so ga živali kdaj doživele, pravi Duncan McIlroy, paleontolog z univerze Memorial na Novi Fundlandiji, vodilni avtor nove študije. Po prejšnjih raziskavah naj bi ta dogodek uničil približno 65 % vseh vrst.
V novi študiji McIlroy in sodelavci opisujejo na novo odkrite fosile z nahajališča Inner Meadow na Novi Fundlandiji. Na nahajališču so se v izjemno dobrem stanju ohranili predstavniki vsaj 19 ediakarskih vrst. »Ko smo prvi dan odstranili mah in prst, je bilo jasno, da gre za zelo poseben kraj. Fosili so se odlično ohranili, mnogi med njimi so komaj erodirani,« pravi McIlroy.
Z drobci cirkona, bogatega z uranom, ki ga je odložil starodavni oblak pepela, so McIlroy in sodelavci z uporabo datiranja z uranovimi izotopi ugotovili, da so na novo najdeni fosili stari približno 551 milijonov let. »Bistveno mlajši so, kot smo mislili na podlagi večine prejšnjih ocen,« pravi Tarhan.
Odkritje kaže, da so živali, najdene v fosilni združbi Avalon, živele 10 milijonov let dlje, kot so mislili prej, in izumrle med kotlinsko krizo – ne pa prej, med svojim manjšim dogodkom izumrtja. Podatki kažejo, da je bila kotlinska kriza izpred 550 milijonov let veliko hujša, kot so mislili prej. Po McIlroyu dodatna izguba raznolikosti namesto izumrtja 65 % vrst kaže, da je izumrlo približno 80 % vrst – kar zadošča, da se šteje za množično izumrtje.
McIlroy je bil sam osupel, ko je zagledel nove rezultate datiranja. Strokovnjak sluti, da bodo prihodnja izkopavanja v Inner Meadowu in okolici razkrila še nove žrtve kotlinske krize. Tarhan pozdravlja vznemirljive nove podatke. »Fosilne združbe ediakarskega živega sveta se po vsem svetu pojavljajo v razmeroma majhnem številu,« pravi, zato nova analiza vodi do še ene pomembne sledi v ediakarski zgodbi.
Kaj je ubilo živali med kotlinsko krizo, ostaja uganka. Najverjetnejši vzrok je bila neka okoljska kriza, pravi McIlroy, čeprav hipoteze segajo od nenadnega znižanja ravni kisika v oceanih do pojava starodavnih, plenilskih sorodnikov meduz. Vendar bo to mogoče ugotoviti le z nadaljnjim delom, pravijo strokovnjaki.
