Na skrajnih višinah mati narava sesalcem ni ravno naklonjena. Kisika je malo, temperatura se nikoli ne dvigne nad ledišče, hrane pa je komaj kaj. Vendar obstaja sesalec, ki zmore preživeti više kot vsi drugi: andska listouha miš (Phyllotis vaccarum). Ta majhen rjav glodavec živi na vrhu vulkana Llullaillaco na čilsko-argentinski meji, 6700 metrov nad morjem – več sto metrov više kot njegov najbližji tekmec.
Strokovnjaki so pred kratkim odkrili, kako ti glodavci uspevajo v tako negostoljubnem okolju. In na presenečenje raziskovalcev ni bilo le pomanjkanje kisika tisto, kar je oblikovalo te miši: kaže, da so razvile tudi nenavaden način, kako se spoprijeti s strupeno hrano, ki jo najdejo v vulkanskem okolju Andov.
Jay Storz, evolucijski biolog z Univerze Nebraska–Lincoln, in njegova ekipa so listouhe miši, ki se podijo po vrhu Llullaillaca, prvič prepoznali leta 2020, potem ko so planinci poročali o opažanjih teh glodavcev. Raziskovalce je presenetilo, da tako majhna žival lahko živi v tako neverjetnem okolju, kjer je temperatura nenehno pod lediščem, raven kisika pa znaša le 44 % vrednosti na morski gladini. Rekord za najvišje živečega sesalca je prej držal velikouha pika (Ochotona macrotis), ki živi na višini 6130 metrov v Himalaji.
V novi raziskavi so Storz in njegovi sodelavci proučevali specifične mehanizme prilagajanja, ki bi listouhim miškam lahko omogočali preživetje na tako ekstremnih višinah. Ne živijo vse populacije miši tako visoko: pravzaprav imajo andske listouhe miši največje območje razširjenosti med vretenčarji, pravi Storz. Zato se je raziskovalna skupina odločila analizirati fiziologijo in genetiko “gorskih” miši – zbranih na petih visokogorskih odpravah do vulkanov Puna de Atacama – ter jih primerjati z “nižinskimi” miškami, ki živijo na nižjih nadmorskih višinah v severnem Čilu. Skupina je skupaj zbrala 167 andskih listouhih miši.
Strokovnjaki so miši najprej v laboratoriju izpostavili hladnim razmeram z nizko vsebnostjo kisika in opazovali njihove fiziološke odzive. Ugotovili so, da so gorske miši proizvedle več telesne toplote in v telo zmogle sprejeti več kisika kot njihove nižinske sorodnice – to sta ključni prilagoditvi za preprečevanje podhladitve in za to, da lahko živali preživijo tudi v hladnih gorskih razmerah.
Zdelo se je, da se mehanizmi, ki stojijo za temi prilagoditvami, bistveno razlikujejo od tistih, ki jih uporabljajo drugi visokogorski glodavci. Te živali običajno kurijo ogljikove hidrate za proizvodnjo telesne toplote, ker to zahteva manj kisika kot kurjenje maščob, kisik pa je na takih višinah dragocen vir. Raziskovalci pa so ugotovili, da gorske listouhe miši kot glavni vir energije uporabljajo maščobe.
Drugi visokogorski glodavci lahko v redkem zraku preživijo, ker hemoglobin v njihovi krvi učinkoviteje veže kisik, kar pomaga vzdrževati ustrezno nasičenost arterijske krvi s kisikom. Pri andskih listouhih miših pa ni tako: glodavci lahko kot alternativo v hipoksičnem stanju z intenzivnejšim dihanjem zagotovijo nasičenost arterijske krvi s kisikom, a to je povezano z motnjo kislinsko-bazičnega ravnovesja v krvi. Po Storzovih besedah so listouhe miši to težavo z ravnovesjem rešile z evolucijskimi spremembami v encimih rdečih krvničk, ki upočasnjujejo izločanje ogljikovega dioksida.
Raziskovalci so določili zaporedje genoma andskih listouhih miši in prepoznali gene, ki so bili pri gorskih miših podvrženi selekciji in so jim morda pomagali pri prilagajanju na življenje v gorah. Ni presenetljivo, da je bil del genov, ki jih je skupina prepoznala, povezan s presnovo in proizvodnjo telesne toplote. Pokazalo pa se je tudi, da imajo gorske miši genetske prilagoditve, ki jim omogočajo razstrupljanje hrane.
Vulkani, kot je Llullaillaco, izpuščajo težke kovine in druge strupene snovi, ki se lahko vsrkajo v rastline, ki jih jedo listouhe miši. Čeprav so tudi pri drugih visokogorskih vrstah, na primer pri metuljih, dokazi o genetski prilagoditvi na razstrupljanje, je pri miših to presenetljivo, pravijo strokovnjaki.
Po Storzovih besedah želi v nadaljevanju ugotoviti, kolikšen del prilagoditev miši je izključno posledica življenja na veliki višini in kolikšen del gorskega okolja na splošno. Hkrati pa je proučevanje žilavih glodavcev edinstven izziv, pravi: “Pri zbiranju miši in terenskem delu smo tudi sami izpostavljeni enakim okoljskim izzivom kot predmeti raziskave.”
