Ko je Charles Darwin leta 1836 obiskal otok Ascension, ga je osupnilo ogromno število zelenih morskih želv (Chelonia mydas), ki gnezdijo na obali. Te pogumne živali ob vsaki paritveni sezoni zapustijo svoja prehranjevalna območja ob brazilski obali in prepotujejo več kot 2000 kilometrov čez morje, da bi jajca odložile na tem majhnem, oddaljenem otoku. Kako so živali našle pot do drobca kopnega sredi prostranega Atlantskega oceana? je Darwin vprašal v reviji Nature naslovljenem pismu.
Strokovnjaki so od takrat odkrili prepričljive dokaze, da želve zaznavajo elemente Zemljinega geomagnetnega polja. Tudi podatki, zbrani z novo vrsto sledilne naprave, podpirajo domnevo, da te živali pri navigaciji med prečkanjem oceana uporabljajo magnetne zemljevide. Sistem pa je daleč od popolnega, poročajo raziskovalci v reviji Science Advances, kar pomeni, da morajo selitvene želve občasno znova načrtovati pot, ker zaidejo s prave poti.
Ugotovitve se zelo dobro skladajo s tem, kar vemo o navigaciji želv, pravi Kenneth Lohmann, morski biolog z Univerze Severne Karoline, ki pri raziskavi ni sodeloval. Njegova ekipa je prej izvedla laboratorijske raziskave, v katerih je dokazala, da želve zaznavajo jakost geomagnetnih polj in svoj položaj glede na Zemljino površje, kar jim zagotavlja »dvokoordinatni« geomagnetni zemljevid okolice. Manj jasno pa je bilo, kako dobro lahko te koordinate dejansko izkoristijo na odprtem oceanu.
Graeme Hays, morski ekolog z Univerze Deakin, je otok Ascension obiskal že v devetdesetih letih. Med bivanjem tam sta z Paolom Luschijem, ki je zdaj biolog na Univerzi v Pisi, zelene morske želve opremila s satelitskimi sledilnimi napravami. Hays se spominja, da sta že v začetni fazi prepoznala pomembno omejitev: čeprav ti oddajniki natančno spremljajo pot želv čez ocean, podatki ne odražajo nujno tega, kam se želijo živali dejansko odpraviti.
Tako kot veter lahko ptice zbije z letalne poti, tudi oceanski tokovi selitvene želve odnesejo z načrtovane poti. Končna pot živali je torej le delno odvisna od tega, v katero smer plava, torej od njene smeri po kompasu, delno pa od učinkov okoliške vode. Lohmann pravi, da se je razločevanje teh dveh učinkov izkazalo za resen tehnološki izziv.
Zdaj pa imajo Hays, Luschi in njuni sodelavci po nekaj letih razvoja končno sledilno napravo, ki hkrati beleži obe komponenti. Kompasni senzor oddajnika s pomočjo naprave, imenovane magnetometer, meri, v katero smer je želva obrnjena glede na sever. Ta naprava deluje podobno kot ročni kompas. Poleg tega satelitski oddajnik podatke o položaju živali in njeni dejanski poti posreduje satelitskemu sistemu Argos.
Prava prednost sistema je izjemna hitrost prenosa podatkov, pravi Hays, kar je nujno za sledenje živali, ki večino časa preživi pod valovi in se le za kratek čas pokaže na površju, da zajame zrak, preden se spet potopi. Tako je na voljo le delček sekunde, da jo zaznajo. Za novo raziskavo je ekipa oddajnike namestila na šest samic zelenih morskih želv na gnezdiščih arhipelaga Chagos v Indijskem oceanu. Raziskovalci so oddajnike pritrdili z epoksidno smolo in pazili, da so vsako napravo namestili na najvišjo točko oklepa želve in jo usmerili neposredno naprej, v skladu s srednjo črto telesa živali.
Ekipa je spremljala želve, ko so plavale proti zahodu, proti svojim prehranjevalnim območjem na Sejšelih ali proti podvodnemu grebenu Saya de Malha. Ta več kot 1000 kilometrov dolga pot je v povprečju trajala 27,5 dneva. Na tej dolgi poti so želve težile k temu, da so dolgo časa plavale v isto smer, tudi če so zaradi tega zašle s prave poti. Nato so se postopoma preusmerile in včasih je minil cel dan, preden so se vrnile na pravo smer in nadaljevale pot.
Po Haysovih besedah ti popravki smeri na odprtem oceanu kažejo, da imajo morske želve le približno predstavo o tem, kje so in kam plavajo. Z zmožnostjo zaznavanja magnetnega polja planeta ne morejo določiti svojega položaja tako natančno kot GPS, zato želve sledijo ovinkastim potem, ki jih na koncu vendarle pripeljejo do želenega cilja.
Čeprav so zemljevidi želv morda grobi, natančnejša različica morda sploh ne bi delovala. Razlog je v tem, da postanejo spremembe jakosti in kota magnetnega polja opazne šele na velikih razdaljah. Želva tako lahko prepotuje dolgo razdaljo, preden se magnetno polje toliko spremeni, da opazi, da je drugje, kot bi morala biti, pravi Nathan Putman, biolog pri ekološkem raziskovalnem podjetju LGL, ki v študiji ni sodeloval. Poleg tega se Zemljino geomagnetno polje iz leta v leto rahlo spreminja, pripomni Hays. Putman z zanimanjem pričakuje, kaj se bo zgodilo, ko bodo novo sledilno tehnologijo v prihodnosti uporabili na območjih z močnejšimi oceanskimi tokovi ter na morskih psih in drugih morskih živalih, za katere je znano, da prepotujejo velike razdalje.
Kar zadeva želve, pripomni Hays, ima lahko grobo zaznavanje prostora evolucijsko prednost. Čeprav lahko nekatere nesrečne živali zaidejo in tako zamudijo priložnost za razmnoževanje, lahko druge po naključju naletijo na doslej neznana območja in ustvarijo nova gnezdišča. »To ni popoln navigacijski sistem, vendar kljub temu dovolj dobro deluje,« pravi raziskovalec.
