Ko silovni izbruhi s Sonca udarijo v Zemljino magnetno polje, ne rišejo le polarnega sija na nočno nebo. Lahko poškodujejo elektroniko satelitov in sprožijo tako močne tokove na Zemlji, da omrežja za oskrbo z električno energijo odpovedo. Po ocenah bi sončna nevihta, ki se pojavi enkrat na 100 let, kakršen je bil Carringtonov dogodek leta 1859, samo na električnem omrežju povzročila za več kot 3 bilijone dolarjev škode.
Kljub temu trenutno pred skrajnim vesoljskim vremenom nimamo boljše zaščite od večje natančnosti napovedi in poskusov, da bi v vesolje spravljali vse bolj vzdržljive tehnologije. Skupina vesoljskih fizikov pa meni, da je napočil čas, da razvijemo aktiven obrambni sistem, s katerim bi lahko po potrebi slabili sončne nevihte. V reviji Space Weather objavljeni študiji raziskovalci predstavljajo predlog z imenom »StormWall«: gre za floto satelitov, ki bi v vesolje izpustila več sto ton plina tik preden bi sončna nevihta dosegla Zemljo. Računalniške simulacije kažejo, da bi umetni oblak jakost velikih sončnih neviht zmanjšal za polovico ali še več. »Kot da bi v magnetosfero vgradili zračno blazino,« pravi Daniel Welling, soavtor študije in vesoljski fizik z Univerze Michigan.
Pri tem zanimivem primeru »helioinženiringa«, torej namernega posega v vesoljsko okolje okoli Zemlje, bi se zaščitni plini sistema StormWall razpršili v nekaj urah, pravi Brian Walsh, vodilni avtor študije in vesoljski fizik z Univerze v Bostonu. Predlog seveda zahteva obsežnejše simulacije in testiranje, vendar je izjemno inovativen in se zdi izvedljiv v kratkem času, pravi Allison Jaynes, vesoljska fizičarka z Univerze Iowa.
Običajno Zemljino magnetno polje deluje kot ščit in odkloni velik del sončnega vetra – nenehnega toka nabitih delcev, ki se izliva s Sonca. A med ekstremnimi sončnimi nevihtami se lahko to magnetno polje poveže s Sončevim in zaščita se kratko sklene. Ko se to zgodi, energija in nabiti delci vdrejo v Zemljino magnetno okolje. Nabiti delci lahko uničijo elektroniko satelitov in poškodujejo astronavte. Del energije konča v zgornji atmosferi, jo segreje in napihne. Posledično povečan zračni upor lahko satelite hitreje odmakne z njihove tirnice.
Na zemeljskem površju motnje v Zemljinem magnetnem polju ustvarjajo električne tokove, ki tečejo skozi električne vodnike in transformatorje ter povzročajo izpade električne energije. To se je zgodilo na primer, ko se je med silovito sončno nevihto leta 1989 v Kanadi zrušilo omrežje Hydro-Québec.
Zemlja ima pred takšnimi vplivi delen naraven obrambni sistem. V zunanjem delu planetove atmosfere je oblak v obliki krofa, ki vsebuje hladno plazmo, torej ionizirane pline. Ko sončna nevihta zmoti Zemljino magnetno polje, ta snov deloma steče proti Soncu. Opazovanja kažejo, da se ta dodatna snov obnaša kot balast in upočasni proces, med katerim se Zemljino magnetno polje poveže s Sončevim.
StormWall bi ta naravni pojav okrepil. Po prvotnem predlogu raziskovalcev bi šest raket velike nosilnosti, na primer SpaceX Starship ali kitajska Long March 9, v geosinhrono orbito, približno 36 tisoč kilometrov nad Zemljo, spravilo vesoljska plovila velikosti minibusa – precej dlje od Mednarodne vesoljske postaje, a še znotraj Zemljinega magnetnega ščita. Plovila bi prevažala ogromne rezervoarje z litijevim, barijevim ali natrijevim plinom – morda tudi s slano vodo. Ko bi satelitski senzorji zaznali nevaren sončni izbruh, bi rezervoarje izpraznila. Sončna svetloba bi snov hitro ionizirala v plazmo, ki bi se usmerila na dnevno stran Zemlje in ovirala povezovanje polj. Po ocenah raziskovalcev bi 400 ton snovi za več kot 60 % zmanjšalo moč hude geomagnetne nevihte.
Zamisel je med raziskovalci vesoljskega vremena, ki so ozek krog, vzbudila navdušenje. »Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi lahko spremenil to interakcijo,« pravi David Sibeck, sončni fizik v NASA-inem vesoljskem centru Goddard, ki pojav raziskuje že desetletja. Sistem ne bi bil uporaben le za zaustavljanje sončnih neviht. Ameriško obrambno ministrstvo raziskuje metode, s katerimi bi odstranili sevanje, ki bi po jedrski eksploziji v vesolju obtičalo v Zemljinem magnetnem polju. Februarja je NRL preizkusil sorodno tehniko, pri kateri je iz rakete izpustil barij. Ko se plin ionizira in razširi, sproži nestabilnosti, ki lahko visokoenergijske delce izbijejo s tirnice v atmosfero, kjer se njihov učinek omili. StormWall bi lahko sevanje nevtraliziral na podoben način, pravi Walsh.
Pri projektu se lahko tehnični izzivi izkažejo za lažje od političnih. Delovanje sistema StormWall bi lahko bilo odvisno od natančnih napovedi vesoljskega vremena, jasnih protokolov za uporabo in mednarodnih sporazumov o namernem spreminjanju prostora okoli Zemlje, ki jih ne bo lahko spraviti skozi sito odločevalcev. Seveda bi bilo treba StormWall, tako kot zračno blazino, po uporabi zamenjati. Toda tako kot NASA in druge vesoljske agencije proučujejo, kako zaščititi planet pred asteroidi, po Walshevem mnenju obstajajo tehtni razlogi, da bi poskusili zaščititi tudi od elektronike odvisno človeštvo pred velikanskimi sončnimi izbruhi, ki imajo lahko prav tako travmatične posledice.
