V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je avstralska vlada začela iskati alternative popolni goloseči, torej temu, da se na posameznem gozdnem območju hkrati posekajo vsa ali večina zrelih dreves. Resnici na ljubo je treba dodati, da take goloseke ne potekajo le zaradi pridobivanja virov, ampak so lahko tudi del zatiranja bolezni ali drugih ciljev gospodarjenja z gozdovi.
A prav nič ni bilo jasno, kako popolna sečnja dolgoročno vpliva na gozdove. Naj bomo naravovarstveniki, ki želijo gozdu pomagati, da si opomore po bolezni, ali zaposleni v lesnem podjetju, ki si želi, da drevesa spet zrastejo, ali zagrizeni drvarji, ki preprosto radi sekajo les, večina udeležencev si želi, da se posekano območje čim bolje obnovi.
Naravovarstveniki že dolgo trdijo, da ima golosek strašen učinek na redke vrste, ki s tem izgubijo celoten življenjski prostor. Vendar polnega učinka take prakse in možnih alternativ niso kaj dosti raziskovali. Konec osemdesetih let je zato avstralska vlada namenila 26 milijonov dolarjev, da preuči nekaj možnih alternativ v Tanjil Brenu v zvezni državi Victoria in v Cabbage Tree Creeku v East Gippslandu.
V okviru projekta Sistemi gospodarjenja z gozdovi so izbrali nekatera gozdna območja, kjer so izvedli klasično golosek, golosek na manjši površini ter močno redčenje, pri katerem so na posameznem območju posekali 50–70 odstotkov dreves. Nato so spremljali spremembe v gozdu in vsako območje primerjali z nedotaknjenimi kontrolnimi deli gozda.
Prve rezultate dolgoročnega projekta so začeli videti v zgodnjih letih 2000. Sprva je bilo stanje videti povsem jasno: jerebika se je na popolnoma posekanih območjih obnavljala bolje kot drugje. A zgodba se s tem ni končala. Medtem ko so poskus večinoma pozabili in so se poti do območij zarasle, so drevesa rasla naprej. Ko so raziskovalci leta 2014 v okviru drugega projekta obiskali prizorišče, so odkrili še precej drugih zanimivih stvari.
„Neverjetno je bilo, kar smo našli,“ je pojasnila ekipa. Čeprav so se rezultati prvotne raziskave večinoma še dodatno potrdili – na popolnoma posekanih območjih je zdaj rast večja –, je ekipa opazila pomembne spremembe na območjih, kjer so izvedli močno redčenje.
„Drevesa, ki so ostala po redčenju, so ogromna. Čeprav so stara le 80 let, je prsni premer največjih v povprečju znatno presegal meter, pri nekaterih pa celo 1,5 metra. Redčenje je tem drevesom zagotovilo več prostora in virov za rast, in odzvala so se dramatično,“ so pojasnili raziskovalci.
„Še bolj opazno je, da je redčeni sestoj shranil enako ali več ogljikovega dioksida kot kontrolna območja brez sečnje. V komaj 30 letih je močno redčeni gozd ne le nadomestil ves vezani ogljikov dioksid, odstranjen med sečnjo, ampak je nakopičil tudi dovolj dodatnega, da je sledil rasti, opaženi na kontrolnih območjih brez sečnje,“ nadaljujejo strokovnjaki.
Dodatna zanimivost je, da ta starejša drevesa opravljajo več koristnih funkcij: imajo večje možnosti, da preživijo gozdne požare, in nudijo dom redki Leadbeaterjevi vrečarski veverici. Raziskovalna skupina je na prizorišču poskusa postavila kamere z zaznavanjem gibanja in ugotovila, da so se veverice pojavljale izključno na močno redčenih območjih, na območjih brez sečnje pa ne.
Čeprav je to seveda koristna informacija, to ne pomeni, da bi preprosto morali preiti na redčenje, poudarjajo raziskovalci. Po njihovem mnenju ima vsaka vrsta gospodarjenja z gozdovi svoje mesto, obstajajo pa tudi primeri, ko redčenje ne bi bilo primerno. „Ta stari poskus nas je naučil, da za upravljanje naših gozdov poleg popolne goloseke obstajajo tudi možnosti, ki hkrati služijo potrebam družbe po lesu, ohranjanju zalog ogljika in ohranjanju biotske raznovrstnosti,“ pravijo strokovnjaki.
