Mnogo milijonov let, preden se je razvoj psov ločil od kojotov ali divjih volkov, je po ozemlju Severne Amerike vohala nekakšna prapsa. Vrsta je sčasoma izumrla in predstavljala nekakšno evolucijsko slepo ulico, a ponoven pregled starodavnega fosila osvetljuje, kako so ti zgodnji psi živeli, dolgo preden so naši predniki sploh splezali z dreves.
30 milijonov let star fosil so odkrili zaprt v skalnem bloku v skalni steni v vzhodnem Oregonu, blizu pacifiške obale Severne Amerike. Najdbo so prvotno našli v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, večino desetletij po tem pa je preživela v zbirki muzeja v Oregonu. Paleontologi so sprva domnevali, da gre morda za oreodonta, izumrlo vrsto kopitarja, ki spominja na mešanico ovce, kamele in prašiča.
Pred kratkim pa se je izkazalo, da je fosil precej redkejši: pripada zgodnji vrsti psa z imenom Mesocyon coryphaeus. Izumrlo žival so prej prepoznavali le na podlagi fosilov lobanj, ta najdba pa vsebuje kosti nog, medenične kosti, rebra, vretenca in celo penisno kost. »To pomeni, da zagotovo vemo, da je bil samec,« je izjavila Anne Kort, vodilna avtorica študije, ki poroča o rezultatih, paleontologinja z Univerze v Michiganu.
V novi raziskavi sta Kort in njena ekipa primerjala okamenele kosti s kostmi drugih psovk. Presenetljivo je bil odločilen dokaz dedna kostna izraslina z imenom osteohondrom, ki se nahaja na koncu sprednje okončine in je prisotna v večini zgodnjih psjih fosilov.
Ne pozabimo, da je 30 milijonov let dolga doba, tudi po evolucijskih merilih, zato je M. coryphaeus zelo daleč od našega hišnega ljubljenčka, ki zelo verjetno spet čaka na sprehod. Prvi znani pravi psovci, pripadniki vrste Hesperocyon, so se pojavili pred približno 40 milijoni let, tako da ta primerek izvira iz časa približno 10 milijonov let po začetku zgodovine psovcev.
Da bi najdbo postavili še bolj v perspektivo: naša lastna vrsta, Homo sapiens, se je pojavila šele pred približno 300 tisoč leti, celoten človeški rod (Homo) pa obstaja le 2,8 milijona let. Pred 30 milijoni let so bili naši predniki nepomembni drobni primati.
Te primerjave je treba obravnavati previdno: M. coryphaeus ni neposredni prednik nobenega živečega psovca, ampak pripada davno izgubljeni veji, ki je bila na koncu obsojena na izumrtje. »Ta fosil ni prapradedek današnjih psov, ker je cela rodovna linija popolnoma izumrla. In s tem izumrtjem smo izgubili celoten ekosistem pasem psov, ki danes preprosto ne obstaja več,« je pojasnila Kort.
»Mislim, da včasih predpostavljamo, da bo življenje, če nekaj izumre, našlo rešitev. Nekaj drugega stopi na njegovo mesto ali pa se nekaj drugega na čarobni način vrne. A evolucija nikoli ne najde popolnega odgovora, le dobre rešitve. Ko torej nekaj izgubimo, za vedno izgine. Nikoli ni popolnoma nadomestljivo in menim, da je to pomembna lekcija, ki jo je treba imeti v mislih, ko razmišljamo o današnjih izumrtjih,« nadaljuje strokovnjakinja.
