Koze precej časa porabijo za to, da z glavo butajo v različne stvari. Rezultat „tekmovanja v bodenju" po eni strani ostalim članom črede pokaže, kdo je šef, bodenje pa je hkrati igra in način raziskovanja novih predmetov, zato so strokovnjaki dolgo domnevali, da koze pred poškodbami glave ščitita oblika lobanje in močne vratne mišice.
Nova raziskava zdaj dvomi o tej domnevi: strokovnjaki so že pri enoletnih kozah odkrili znake zgodnje degeneracije živčnega tkiva. Glede na rezultate bi bile koze lahko uporabni živalski modeli za preučevanje povezav med človeškimi poškodbami glave in poškodbami živčnega tkiva.
„Menim, da so splošni zaključki precej prepričljivi," pravi Ramon Diaz-Arrastia, nevrolog z Univerze v Pensilvaniji, ki pri delu ni sodeloval. Raziskovalci so tradicionalno kot živalske modele uporabljali podgane in miši za preučevanje poškodb možganov, zato je področje postalo nekakšna „monokultura glodavcev", pravi strokovnjak. A možgani glodavcev in ljudi so zelo različni, kar je lahko deloma odgovorno za to, da je predklinične rezultate težko uporabiti v raziskavah na ljudeh.
Nicole Ackermans, nevroznanstvenica z Univerze v Alabami, je leta 2022 prva odkrila znake nevrodegeneracije pri prostoživečih živalih, ki napadajo z glavo, in ugotovila, da je v možganih poginulih mošusnih bivolov prisotna nenormalna oblika proteina tau. Pri ljudeh so ti zamotani proteini tau povezani z nevrodegenerativnimi boleznimi, kot je Alzheimerjeva bolezen, pojavijo pa se lahko tudi po poškodbah glave. Na podlagi tega je strokovnjakinja menila, da bi bilo smiselno pojav raziskati naprej, pri prostoživečih živalih pa ni mogoče spremljati, kako se poškodbe kopičijo skozi čas. Tu so v sliko prišle koze.
Ekipa je pridobila tri 6 mesecev stare samce koz – Alvina, Simona in Thea – in jih nato šest mesecev spremljala s kamerami na posestvu kmetijskega kolidža, da bi spremljali udarce v glavo. Vsak mesec so jim odvzeli vzorce krvi, sline in likvorja, da bi iskali biološke označevalce, ki kažejo na poškodbe možganov, na začetku in koncu raziskave pa so možgane živali pregledali tudi s slikovnimi metodami, da bi videli morebitne strukturne poškodbe.
V 6 mesecih so vse tri živali skupaj v povprečju izvedle 227 bodenj na dan. Ob koncu raziskave pri komaj enoletnih kozah preiskave niso pokazale obsežnih poškodb možganov, pri iskanju poti skozi labirint pa pri njih niso odkrili niti motenj spomina. Vendar se je zdelo, da so bile prisotne blage poškodbe možganov: nekateri biološki označevalci – zlasti GFAP, protein, ki ga imunske celice možganov izločajo kot odziv na poškodbo ali bolezen – so presegali normalne koncentracije, značilne za zdrave ljudi.
Ko je raziskovalna skupina živali uspavala in pregledala njihove možgane, je našla tudi aktivne imunske celice – kar je tipičen odziv na poškodbo – ter nenormalne proteine tau, ki jih pri mlajših kozah ni bilo. Ni jasno, ali so ti označevalci neposredno primerljivi med vrstami, vendar kaže, da pride do neke vrste travme, pravi Ackermans.
Blagi učinki pri tako mladih živalih so logični, pravi Ackermans, ki pričakuje, da živali s časom postopoma kopičijo poškodbe, tako kot športniki, ki so redno izpostavljeni udarcem v glavo, z napredovanjem kariere utrpijo vedno večjo škodo, kognitivni učinki pa se pokažejo šele pozneje v življenju.
Po mnenju Diaza-Arrastie bo ključno razumeti, kako poškodba možganov dolgoročno vpliva na vedenje koz. Holly Vickery, raziskovalka vedenja in dobrega počutja živali z Univerze Harper Adams, pravi, da ne pozna simptomov, podobnih demenci, pri mlečnih in plemenskih kozah, ki lahko živijo do zgodnjih najstniških let. Mogoče pa te živali niso deležne toliko poškodb glave kot tiste v raziskavi ali prostoživeče živali.
Po mnenju Ackermans bo lahko njena naslednja naloga določiti mejno točko, ko se poškodbe možganov pri kozah preoblikujejo v polnovredno nevrodegenerativno bolezen. „Je meja sto tisoč bodenj? Ali več?" se sprašuje. Lahko pa je tudi, da morajo koze bosti zelo močno, da pride do poškodbe, in tiste, ki ne bodejo tako močno, ne utrpijo večje škode, pravi raziskovalka.
Te raziskave lahko pomagajo razkriti, kako se poškodba možganov pri ljudeh razvije v bolezen. Za razliko od glodavcev koze naravno tvorijo proteine, kot sta tau in beta-amiloid – slednji prav tako igra ključno vlogo v človeških nevrodegenerativnih procesih –, tudi zgradba njihovih možganov pa je bolj podobna človeški. To je pomembno, pravi Diaz-Arrastia, ker udarci drugače vplivajo na večje, bolj kompleksno zgrajene možgane kot na manjše, manj nagubane možgane glodavcev. In ker si koze poškodbe povzročijo same, jim raziskovalcem ni treba niti škodovati.
