Nil Rodes, morski geolog z univerzitetnega centra na Svalbardu (UNIS), je pred nekaj leti na severnem polarnem krogu spremljal izjemen pojav: več sto podvodnih izpustov metana, ki se kot dimniki dvigajo z morskega dna v enem od fjordov. Rodes si je želel prikazati izpuste toplogrednega plina na zemljevidu, da bi izvedel, koliko metana uhaja v ozračje in ali segrevanje arktičnih voda ta proces pospešuje. Leta 2024 pa je norveška vlada – s sklicevanjem na nepojasnjene varnostne pomisleke – začela zavračati prošnje Rodesa in drugih za visokoločljivostno kartiranje morskega dna Svalbarda.
„Položaj je zelo frustrirajoč. Norveška ustanova z norveško ladjo ne sme zbirati podatkov v norveških vodah“
– je povedal Riko Noormets, morski geolog z UNIS, za revijo Science. Tudi Noormetsu so oblasti zavrnile prošnje za dovoljenja za izobraževalna plovila in dolgoročno raziskovanje sprememb morskega dna, ki jih povzročajo ledeniki.
Dogodki, ki ovirajo delo geologov z UNIS, odražajo širše spremembe na Svalbardu. To močno razčlenjeno, z ledom prekrito otočje sestavlja devet večjih otokov in več tisoč majhnih otočkov, ki ležijo med evropsko celino in severnim polom. Otoki – katerih površina je približno enaka površini Latvije – so dolgo veljali za nikogaršnjo zemljo, naseljevali so jih predvsem severni jeleni in beli medvedi, katerih predniki so sem prispeli na plavajočih ledenih ploščah. Še danes na Svalbardu živi manj kot 3000 ljudi, a več kot ducat držav – med njimi Kitajska, Indija in Rusija – na otokih upravlja znanstvene objekte. Večina jih je v Ny-Ålesundu na največjem otoku, Spitsbergnu, ki ga Norveška promovira kot simbol znanstvenega sodelovanja na severnem polarnem območju.
Raziskovalci že dolgo delujejo na Svalbardu in preučujejo različna področja, od ledenikov do severnega sija. V zadnjih letih je otočje za znanost postalo še pomembnejše, saj je tu od blizu mogoče spremljati globalno segrevanje, ker je to eno najhitreje segrevajočih se območij na Zemlji.
Od leta 1991 povprečna letna temperatura zraka v regiji narašča približno sedemkrat hitreje od svetovnega povprečja – in dvakrat hitreje od povprečja na severnem polarnem območju.
Medtem ko podnebne spremembe povečujejo znanstveno vrednost Svalbarda, raziskave otežujejo naraščajoče geopolitične napetosti na severnem polarnem območju. Varnostna služba norveške policije je v letošnji oceni opozorila, da je Svalbard posebej izpostavljen nevarnosti ruskega vohunjenja in da Kitajska raziskave poskuša uporabiti kot vrata za vstop na norveška ozemlja na severnem polarnem območju.
Glede na te skrbi ni presenetljivo, da je norveška vlada začela strožje nadzorovati dostop do otočja, pravi Mia Bennett, geografinja z Univerze Washington in urednica bloga Cryopolitics. Po besedah raziskovalcev vlada zahteva tesnejše sodelovanje z oblastmi in prilagoditev norveškim raziskovalnim prioritetam, uvedla pa je tudi strožja pravila vstopa, kar je mogoče razumeti kot del širših prizadevanj za utrditev suverenosti. Strožje ozračje pri mnogih vzbuja strah, ali bodo lahko še naprej izvajali znanstvene raziskave, pravi Clara Hoppe, fitoplanktonska ekofiziologinja z Inštituta Alfreda Wegenerja.
Središče polarnih raziskav
Nizozemski raziskovalec Willem Barentsz je otočje odkril leta 1596, ko je iskal Severovzhodni prehod, območje pa je kmalu postalo samostojen cilj potovanj. Kitolovci so začeli nikogaršnje otoke uporabljati kot oporišče, do 1900-ih pa je glavna privlačnost postal premog.
Rudarski razcvet v začetku 20. stoletja je sprožil pogajanja o ureditvi med seboj tekmujočih nacionalnih zahtev do območja. Svalbardska pogodba iz leta 1920, ki je sledila, je območje podredila norveški suverenosti, hkrati pa je vzpostavila „pravičen sistem“ za zagotavljanje „miroljubne rabe“ Svalbarda.
V skladu s sporazumom lahko državljani 49 podpisnic brez vizuma živijo, delajo in izvajajo raziskave na otočju.
Snovalci pogodbe so predvideli znanstveno vrednost Svalbarda, zato so se zavzemali tudi za sklenitev dogovorov, ki bi urejali raziskovanje. Leta 1957 so poljski raziskovalci ustanovili raziskovalno postajo ob fjordu Hornsund v južnem delu Svalbarda, kjer še danes poteka pomembno delo, zlasti na področju raziskovanja ledenikov. Po eksploziji v premogovniku blizu Ny-Ålesunda leta 1962, v kateri je umrlo 21 ljudi, je „kraj za nekaj let praktično obstal“, preden ga je Norveška leta 1967 oživila kot znanstveno oporišče, pravi živalski fiziolog Geir Gotaas, ki vodi raziskovalni program Norveškega polarnega inštituta (NPI) v Ny-Ålesundu.
Geografska lega Svalbarda je bila posebej privlačna tudi v času hladne vojne. Otoki ležijo na strateško pomembnem mestu, blizu podmorskih poti, ki jih Nato in Rusija že dolgo opazujeta. Bližina severnega pola pa jih dela nepogrešljive za raziskovanje polarnega sija in opazovanje Zemlje, saj lahko od tod zemeljske postaje vzdržujejo skoraj neprekinjeno povezavo z vesoljskimi plovili v polarni orbiti. Trenutno deset držav v Ny-Ålesundu vzdržuje laboratorije, ki delujejo vse leto. „Države čutijo dolžnost, da so prisotne,“ pravi Andy Hodson, biogeokemik z UNIS.
Grenlandija v malem
Jack Kohler, raziskovalec ledenikov pri NPI, že desetletja dokumentira spremembe ledenika Austre Brøggerbreen in njegove okolice. Otočje prekriva več kot 2000 ledenikov, ki pokrivajo več kot polovico kopenske površine. Večina jih je razmeroma majhnih in bi bili ob ogromnih ledenih pokrovih Grenlandije videti pritlikavi. Zato pa hitreje reagirajo na kratkoročna nihanja temperature in oceanskih razmer. Kohler Svalbard imenuje „nekakšna mini Grenlandija“, kjer poteka veliko podobnih procesov, a v okolju, do katerega je lažje priti. „Tu je vse, od velikih ledenikov, ki segajo v morje, do majhnih, in do njih lahko pridemo hitro in poceni,“ pravi Hodson.
Slika je enotna: z vseh se led tali, tempo pa se pospešuje. Pet največjih let taljenja ledenika Austre Brøggerbreen je bilo v zadnjem desetletju. Kohler in njegovi sodelavci pa so rekonstruirali skoraj stoletje sprememb tako, da so primerjali stare fotografije 1578 lokalnih ledenikov, posnete z norveških izvidniških letal med kartografskimi odpravami v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja, z novejšimi posnetki. Slike so razkrile doline, ki jih je nekoč zapolnjeval led, zdaj pa jih zasedajo gole skale, potoki in na novo nastala jezera. Skupina je leta 2022 v reviji Nature poročala, da so
ledeniki Svalbarda med letoma 1936 in 2010 izgubili približno 15 % skupne prostornine.
Nato je prišlo leto 2024, ko so ledeniki med izjemno vročim poletjem izgubili 62 gigaton ledene mase – več kot 50-krat večja Grenlandija –, je lani v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences poročala Kohlerjeva skupina. Pomembno poročilo iz leta 2019, Svalbard 2100, pa napoveduje nadaljnje pomembne podnebne vplive, ki jih lahko na otočju pričakujemo v prihodnjih desetletjih.
Pred dvema desetletjema so oceanografi začeli dokumentirati tudi to, da toplejše vode Atlantskega oceana prodirajo vse globlje v fjorde otokov. „Zgodila se je velikanska sprememba: veliko več tople vode je teklo bolj proti severu kot prej,“ pravi Gotaas. Toplejše vode so preoblikovale prehranjevalno verigo: severovzhodnoatlantska trska, kapucasta riba in vahnja so večinoma izpodrinile polarno trsko, ki je bila nekoč ključna vrsta v teh vodah. „Nekatere vrste se s tem spopadejo, druge manj,“ pravi Gotaas. Na primer polarni galebi „pojedo skoraj vse, zato se jim razmeroma dobro godi,“ dodaja. A debelokljuna njorka, druga vrsta morske ptice, se otepa težav.
Dandanes trend segrevanja oceana – imenovan tudi „atlantifikacija“ – pozimi pogosto naredi Isfjorden, „ledeni fjord“ pred Longyearbyenom, glavnim in največjim naseljem Svalbarda, brez ledu. In ko se morski led umika, se lokalni beli medvedi – tako kot njihovi arktični sorodniki drugje – podajajo na območja, ki so se jim prej izogibali, in ljudem prežijo, kot da bi lovili plen. „Ljudem se bližajo prikrito, natanko tako, kot se vedejo, ko lovijo tjulnje,“ pravi Gotaas. „Doslej smo imeli srečo, resnejšega incidenta z raziskovalci še ni bilo.“ (Od leta 1971 so beli medvedi na Svalbardu ubili šest ljudi, zadnja smrtna žrtev leta 2020 je bil nizozemski zaposleni na avtokampu.)
Tudi vreme je povsem zmešano. V času polarne teme po močenju z dežjem nenadoma sledijo zmrzali, ki rastlinje včasih zaprejo pod neprodorno plast ledu. „To je zelo slabo za severne jelene, zlasti ko za isto hrano tekmuje veliko živali,“ pravi Mathilde Le Moullec, ekologinja z Grenlandskega inštituta za naravne vire, ki sodeluje s sodelavci NPI. Ti dogodki povzročajo občasno stradanje in upadanje populacije v živalskem staležu.
Politični kaos
Medtem ko se podnebje segreva, geopolitična klima postaja vse bolj ledena. Leta 2022 se je v skrivnostnih okoliščinah pretrgal optični kabel, ki povezuje Svalbard z norveško celino, kar je prekinilo komunikacijo, mnogi pa so začeli ugibati o sabotaži tujih agentov – morda Rusov. Dogodki od takrat so napetosti še stopnjevali. Marca 2025 je ruski politik predlagal, naj se Svalbard preimenuje v Pomorske otoke, s sklicevanjem na ruske zgodovinske vezi z arktičnimi lovci in ribiči. Lani jeseni pa so v okviru ruskih vojaških vaj izvedli vaje izkrcanja na Zemlji Franca Jožefa, 400 kilometrov vzhodno od Svalbarda.
Več analitikov je to dejanje razlagalo kot simulacijo napada na Svalbard.
Glavno rusko oporišče na otočju je Barentsburg, rudarsko naselje, kjer od leta 1986 vzdržujejo nekaj laboratorijskih stavb. Pred rusko-ukrajinsko vojno je nekaj tam nameščenih ruskih raziskovalcev pogosto sodelovalo z Norvežani in drugimi pri raziskovanju ledenikov ali spremljanju belih medvedov. Vojna pa je ta sodelovanja prekinila, gospodarske sankcije proti Rusiji pa so hudo prizadele rudarsko dejavnost v Barentsburgu.
Rusija trenutno poudarek namenja znanstvenemu sodelovanju z zaveznicami – med njimi Kitajsko. Nedavno so objavili, da nameravajo zgraditi nove laboratorijske objekte v Barentsburgu in Pyramidnu, drugem nekdanjem rudarskem naselju, v novih laboratorijih pa bodo delali kitajski in ruski raziskovalci. Osrednji element razširjenega kompleksa, ki bo dokončan do oktobra, bo razgrajena jedrska ledolomilka, zasidrana ob obali Barentsburga in predelana za raziskovalne namene, je sporočil Andrej Briskenkov z Ruske državne hidrometeorološke univerze.
Dejavnosti Kitajske skrbijo tudi Norveško in njene sosede. V svoji arktični strategiji iz leta 2018 se je Kitajska označila za državo, blizu Arktike, in poudarila svoje pravice v zvezi z raziskavami na Svalbardu. Kitajska vlada je izjavila, da bi se povezala s podobno mislečimi narodi za gradnjo „arktične svilene poti“, ki bi vključevala komunikacijsko infrastrukturo in arktične ladijske poti.
Kot odziv so v evropskem polarnem območju sledile ostre protireakcije. Finska vlada je s sklicevanjem na varnostne pomisleke prekinila sodelovanje s Kitajsko pri ustanovitvi vesoljskega raziskovalnega središča v Laponskem in preprečila ponudbo Kitajskega polarnega raziskovalnega inštituta (PRIC) za najem regionalnega letališča z namenom izvajanja arktičnih letov. Islandija je blokirala razširitev kitajsko-islandskega arktičnega znanstvenega observatorija, odprtega leta 2018, potem ko so člani ameriškega kongresa izrazili zaskrbljenost, da bi skupne raziskave na lokaciji za vesoljsko fiziko lahko prispevale k razvoju kitajskih vojaških radarjev.
Ameriške zakonodajalce skrbi tudi kitajska postaja Rumena reka v Ny-Ålesundu, ki jo od leta 2004 najema Kitajska uprava za arktične in antarktične zadeve (CAA), predvsem za raziskovalce PRIC za raziskave ledenikov, ekologije in atmosferske fizike. Težava je, da na postaji hkrati delajo tudi fiziki komunikacij, vsaj del njihovih projektov pa po mnenju Američanov skriva pomembne možnosti vojaške uporabe.
Igrišče narodov?
Norvežani in Kitajci so v konflikt prišli že prej. Poleti 2024 je v okviru križarjenja v Ny-Ålesund prispelo na ducate kitajskih turistov, ki so mahali z zastavami, med njimi tudi obiskovalec v vojaški uniformi. Norveške oblasti so takoj protestirale. Mesece pozneje je norveško podjetje King’s Bay, ki upravlja Ny-Ålesund, Kitajsko prosilo, naj odstrani tablo, ki njen laboratorij označuje kot kitajski objekt, in tudi oba dvotonska leva iz belega marmorja, ki varujeta vhod v stavbo. Junija so tablo zamenjali z napisom, na katerem so logotipi raziskovalne postaje Ny-Ålesund, Kings Bay in CAA, leva pa sta izginila.
Norveške oblasti poudarjajo, da Kitajske niso izpostavile, saj so k odstranitvi tabel, ki označujejo narodnost postaje, pozvale tudi druge države, z utemeljitvijo, da je Ny-Ålesund eno norveško raziskovalno središče, ki gosti mednarodne partnerje, pravi Tiril Vold Hansen, politologinja z Raziskovalnega inštituta Nordland. Norveška pa nedvomno vse bolj poskuša uveljavljati lastno vodilno vlogo – kar je mnoge presenetilo. Na primer, uradnemu logotipu raziskovalne postaje Ny-Ålesund so dodali besedo „Norveška“, kar po besedah Hansen številni tuji raziskovalci razlagajo kot širše uveljavljanje nacionalnega nadzora.
Najnovejši norveški politični dokumenti spodbujajo povečanje znanstvene prisotnosti na Svalbardu. Po mnenju nekaterih tujih raziskovalcev podobna omejevalna težnja izhaja tudi iz novih uredb, ki urejajo dostop do različnih območij otočja.
Na primer od prihodnjega leta bo moral vsakdo, ki se bo podal onkraj meja naselij – vključno z raziskovalci in organizatorji potovanj –, najeti registriranega norveškega vodnika.
O podrobnostih izvajanja še delajo, oblasti pa so že nakazale, da bodo izkušeni raziskovalci morda lahko dobili izjemo.
Kljub temu predlog marsikoga navdaja z zaskrbljenostjo. Najem vodnikov bi bil za mnoge raziskovalne skupine nedosegljivo drag, pravi Catherine Larose, raziskovalka mikrobne genomike z Univerze v Lyonu, ki na otokih preučuje proti antibiotikom odporne bakterije. Največjo frustracijo povzroča negotovost glede uporabe novih pravil, pravijo raziskovalci, po katerih je to vznemirljivo, tudi če je ukrep manj usmerjen proti zahodnjakom kot proti Kitajski in Rusiji.
Norveške oblasti medtem vztrajajo, da je namen strožjega nadzora podpora znanosti, ne njena omejitev. Po Gotaasovih besedah je naloga letos ustanovljenega Raziskovalnega urada Svalbarda zagotoviti, da so raziskave na otočju v skladu z znanstvenimi prioritetami Norveške. To prizadevanje je še posebej pomembno v Ny-Ålesundu – pravi –, kjer so atmosferski in podnebni poskusi odvisni od tega, da okolje ostane čim bolj nedotaknjeno.
Norveška raziskovalce spodbuja tudi k širšemu deljenju infrastrukture in podatkov, z argumentom, da večja odprtost krepi znanost. „Odprt dostop je na Norveškem ključna prioriteta,“ pravi Gotaas. Ustanove, ki po razumnem obdobju izključnosti svojih podatkov ne bodo omogočile širši raziskovalni skupnosti, tvegajo, da bodo izgubile dostop do objektov, ki jih podpira Norveška, dodaja.
Čas hiti
Po ocenah Hodsona in sodelavcev viri na Svalbardu letno izpustijo približno 2300 ton metana, raziskovalci pa se bojijo, da bi lahko ti nepričakovani izpusti v samookrepitveni povratni zanki še okrepili segrevanje na severnem polarnem območju.
Podobne skrbi se pojavljajo tudi ob Rodesovem delu o podvodnih izbruhih metana. Strokovnjak jih je identificiral več sto – med njimi tudi veliko takih, ki dosežejo površino –, ko je analiziral hidroakustične podatke, zbrane leta 2015 v samo dveh fjordih. Na nekaterih mestih je morsko dno podobno luninski pokrajini, posejani z vdolbinami, podobnimi kraterjem, za katere menijo, da označujejo pretekle izbruhe metana. Rodes domneva, da mreža prelomov pod zemljo ustvarja poti, po katerih se metan dviga do morskega dna. Rodes upa tudi, da bo nekoč razumel, zakaj se mesta uhajanja včasih v nekaj tednih premaknejo drugam.
A za to bi bilo potrebno ponavljajoče se kartiranje, ki je trenutno prepovedano v vodah, globljih od 30 metrov.
Norveške oblasti javno niso pojasnile razlogov za omejitev. Strokovnjaki pa opozarjajo, da lahko podrobni zemljevidi morskega dna razkrijejo značilnosti terena, ki bi bile koristne za navigacijo podmornic. „Ne mislim, da bi bili Rusi zadržani pri lastnem kartiranju,“ pravi Noormets. „Omejitev velja tudi zanje, a kako jo uveljaviti?“ V ozadju je lahko tudi naraščajoče zanimanje za mineralne vire morskega dna na severnem polarnem območju. Ob obali Svalbarda je Norveška že kartirala nahajališča kobalta, mangana, niklja in redkih zemelj.
Za raziskovalce prepoved kartiranja prihaja ob nesrečnem trenutku. Več lokalnih ledenikov, ki segajo v morje, se je v zadnjem času dramatično pospešilo, kar ponuja redko priložnost za preučevanje odtekajočega ledu. Pri takih prodorih ledeniki v samo nekaj mesecih odnesejo sediment in preoblikujejo morsko dno. Zaradi prepovedi pa morajo Noormets in sodelavci večino raziskav izvajati dlje od Svalbarda, kjer dovoljenje ni potrebno.
Rodes in sodelavci so lani južno od Longyearbyena našli zaliv, ki je bil dovolj plitev za kartiranje. Z morskega ledu so hidroakustično opremo spustili neposredno nad izpuste metana. Nekateri so neprekinjeno brbotali, drugi so ritmično utripali vsakih nekaj sekund, spet tretji so se v nekaj minutah vklopili in izklopili. Ti zanimivi vzorci nakazujejo, da so izpusti metana lahko precej bolj raznoliki, kot so domnevali – kar je še en razlog, zakaj Rodes upa, da bo na koncu dobil dovoljenje za globlje kartiranje fjordov. Kot pravi Kohler:
„Arktika se spreminja hitreje, kot jo lahko razumemo. To je trenutek, ko potrebujemo več sodelovanja, ne manj.“
