Ekipa, ki upravlja Nasino sondo Juno, je prvič izmerila temperaturo pod površjem Jupitrove lune Io in razkrila učinke, ki jim je luna zaradi bližine velikanskemu planetu izpostavljena. Raziskava ne omogoča le boljšega pogleda na ta oddaljeni svet in njegovo vulkansko dejavnost, temveč lahko pomaga tudi pri boljšem razumevanju zemeljskih vulkanov.
Zahvaljujoč prejšnjim odpravam k Jupitru in modelom imamo precej dobro sliko o površinski temperaturi lune Io, ki je najmanjša od štirih večjih Galilejevih lun. Na luni je v osnovi precej mrzlo, okoli –143 °C, vendar je tam ena velika vroča točka, kjer temperatura doseže prijetnih 17 °C, kar je verjetno posledica vulkanske dejavnosti.
Zaradi te vrste geološke aktivnosti je luna še posebej zanimiva, čeprav se ne zdi prijeten kraj: vulkanizem verjetno povzroča to, da se Io med kroženjem okoli svojega ogromnega matičnega planeta redno razteguje in stiska. Zaradi ekscentrične tirnice se razdalja Ia od Jupitra spreminja za približno 3500 km, kar vodi do nihanja gravitacijskega učinka. To ni malo, saj se zaradi Jupitrove gravitacije površje lune Io lahko dviga in spušča tudi do 100 metrov.
Zdaj so analizirali podatke, ki jih je Juno zbral med dvema približevanjema konec leta 2023 in v začetku leta 2024, in zahvaljujoč njim lahko prvič zares pogledamo tudi v notranjost lune Io. Medtem ko so pri prejšnjih opazovanjih temperaturo merili izključno v infrardečem območju, kar je dalo dobro sliko procesov na površju, je ta raziskovalna skupina uporabila Junov mikrovalovni radiometer (MWR) za zaznavanje mikrovalov, oddanih v širokem razponu valovnih dolžin.
»Tehnika je nova v tem, da vsaka valovna dolžina razkriva drugačne globine, zato ponuja nov način za opredelitev globoke atmosfere velikanskih planetov ter podpovršinskih plasti ledenih in skalnatih lun,« je pojasnil Scott Bolton, soavtor študije, ki poroča o rezultatih, in vodilni raziskovalec projekta Juno.
Podatki, zbrani med bližnjima preletoma – pri katerih je plovilo preletelo le 1500 kilometrov nad površjem lune – so prinesli več presenečenj. Čeprav je površje večinoma hladno, ni treba kopati globoko, da se pojavijo nadaljnje vroče točke. Kamor koli so strokovnjaki pogledali, so ugotovili, da se temperatura že v nekaj metrih globine dvigne za več kot 40 stopinj Celzija: ta gradient je veliko strmejši, kot bi ga bilo mogoče pojasniti zgolj z učinkom sončne svetlobe, pravijo strokovnjaki.
Trenutno še ni povsem jasno, kaj točno se dogaja, čeprav je raziskovalna skupina predlagala več razlag. Ena možnost je, da je gradient posledica toplote, ki v skorji nenehno teče navzgor. Druga teorija pravi, da signale povzročajo tokovi lave pod strjeno skorjo ali pa vroče odprtine prekrivajo celo do 10 odstotkov površja.
Med približevanji se je izkazalo tudi, da je površje lune Io presenetljivo gladko in sestavljeno iz snovi z majhno gostoto, ki bolj spominja na plovec ali vulkanski pepel kot na trdno kamnino. Ta gladka območja se raztezajo več kot 100 kilometrov in tako tvorijo praktično zrcalno gladke ravnine.
Dodatna zanimivost raziskave je, da bi bilo te v vesolju preizkušene tehnike mogoče uporabiti tudi za preučevanje Zemljine geologije. Juno je potrdil, da je s podobnimi instrumenti mogoče preučevati tudi zemeljske vulkane in odkriti podobne značilnosti v podpovršinskem temperaturnem gradientu, kar lahko prinese nove informacije tudi o delovanju zemeljskih vulkanov, pravijo raziskovalci.
