V središču naše galaksije je supermasivna črna luknja, ki ji strokovnjaki pravijo Sagittarius A*. Njena masa je 4,3 milijonkrat večja od Sončeve in leži v drobni regiji s premerom le 44 milijonov kilometrov. A črna luknja ni sama: obkrožajo jo zvezde, ki krožijo okoli nje z veliko hitrostjo, iz njihovega gibanja pa je mogoče določiti njen gravitacijski vpliv. Poleg tega so okoli nje tudi nenavadni plinski oblaki, strokovnjaki pa menijo, da so končno ugotovili, od kod izvirajo.
Pri novih opazovanjih z Zelo velikim teleskopom (VLT) Evropskega južnega observatorija so raziskovalci poleg že prej znanih plinskih oblakov G1 in G2 odkrili tudi tretji plinski oblak. (Novega so poimenovali G2t, ne G3, ker so to ime že uporabili za drug objekt na drugem mestu.) Izvor oblakov G1 in G2 je bil dolgo predmet razprav in ni bilo povsem jasno, ali gre za čiste plinske oblake ali pa v sebi skrivajo tudi zvezdo. Zahvaljujoč novemu odkritju so strokovnjaki dobili odgovore na nekatera vprašanja. Oblaki G1, G2 in G2t so po vsem sodeč med seboj povezani veliko tesneje, kot so mislili doslej.
Oblak G2t je bil denimo sprva morda zunanji rep oblaka G2, ki je bil ob odkritju leta 2008 še viden, zdaj pa je postal povsem neodvisen. Ekipa je pri povezovanju plinskih oblakov šla še korak dlje: po njenem mnenju sta G2 in G2t tesno povezana tudi z oblakom G1, saj vsi ležijo na isti tirnici.
Ena od možnih razlag za obstoj G2, ki so jo predlagali pred leti, je bila, da oblaka skrivata vsak po eno veliko zvezdo z napihnjeno atmosfero. Nova raziskava kaže, da G1, G2 in G2t vsi krožijo po zelo podobni tirnici, čeprav so med seboj nekoliko zasukani. Zelo sumljivo pa se zdi, da bi bile tirnice treh objektov v tako skrajnem okolju tako podobne, če njihov izvor ni enak.
Po razlagi, predstavljeni v novi raziskavi, so ti plinski oblaki posledica zvezdnega vetra ogromne dvojne zvezde s kataloško oznako IRS 16SW. Te zvezde nenehno izgubljajo zunanje plasti, plin iz njih pa se zbira v kepe okoli Sagittarius A*. Zvezde snov odmetavajo v nekoliko različnih smereh, kar povzroča majhne razlike v tirnicah oblakov, ki pa ostajajo v osnovi zelo podobne.
