Raziskovalci so medzvezdno snov odkrili pod antarktičnim ledom in ne, to ni začetek grozljivke. Strokovnjake že dolgo zaposluje uganka: prisotnost redke različice železa, ki nastaja v supernovah in je na površini ledu ne bi smelo biti. Kako je prišlo tja, če v bližini v zadnjem času ni bilo eksplozije supernove? Kaže, da je odgovor končno tu.
Zadevni element je železo-60, ki nastaja v supernovah, torej ob eksplozivni smrti masivnih zvezd. Večina železa okoli nas (in v nas) je železo-56, katerega atomsko jedro vsebuje 26 protonov in 30 nevtronov. Železo-60 pa je izotop železa s 34 nevtroni. Njegov razpolovni čas je 2,6 milijona let, v naravi pa se pojavlja le v sledovih.
Geološke najdbe razkrivajo, kdaj je v zadnjih milijonih let na Zemljo prispela snov iz supernov. Zato je bilo presenetljivo, da so strokovnjaki pred nekaj leti na Antarktiki v površinskem snegu, ki je bil star manj kot dve desetletji, odkrili železo-60. Ker bi bilo opazno, če bi v tako bližnji preteklosti v bližini Zemlje eksplodirala zvezda, so raziskovalci začeli iskati drugačno razlago porekla te snovi.
Strokovnjaki so domnevali, da bi bila opažanja lahko povezana z Lokalnim medzvezdnim oblakom (LIC), prašnim območjem v vesolju, skozi katero trenutno potuje Osončje. Da bi potrdili izvor železa-60, je morala raziskovalna skupina dejansko potovati skozi čas.
»Naša zamisel je bila, da Lokalni medzvezdni oblak vsebuje železo-60 in ga zmore dolgo hraniti. Ko Osončje prečka oblak, lahko Zemlja to snov sprejme. A tega takrat nismo mogli dokazati,« je povedal prvi avtor študije, ki poroča o rezultatih, Dominik Koll z Inštituta za fiziko ionskih žarkov in raziskave materialov v središču Helmholtz-Zentrum Dresden-Rossendorf.
Ker stroja za potovanje v času nimajo, so strokovnjaki pridobili vzorce globokomorskih sedimentov, ki segajo 30.000 let nazaj, ter vzorce ledenih jeder, starih 40.000 in 80.000 let. Ugotovili so, da se signali železa-60 v več deset tisoč letih opazno spreminjajo, kar je skladno z gibanjem Osončja skozi Lokalni medzvezdni oblak. To kaže, da LIC dovolj dolgo zadrži snov, ki so jo ustvarile supernove. »To pomeni, da so bili oblaki, ki obdajajo Osončje, priča zvezdnim eksplozijam. Prvič nam to omogoča, da preučimo njihov izvor,« dodaja Koll.
Da bi našla te atome železa-60, je ekipa začela s 300 kilogrami ledu, ki so ga kemijsko obdelali, da bi izločili zanimive kovine. Od začetnih 10 bilijonov atomov obdelanega vzorca jih je bilo le nekaj železa-60. »Kot da bi iskali eno samo iglo v nogometnem stadionu za 50.000 gledalcev, do strehe napolnjenem s senom. Stroj je to opravil v eni uri,« pojasnjuje Annabel Rolofs, raziskovalka z bonske univerze in soavtorica študije, pomen inteligentnih računalniških sistemov pri analizi.
