Kosti lahko vplivajo tako na zunanjo podobo telesa kot na proces staranja. Raziskovalci, ki preučujejo dobro znane učinke telesne dejavnosti na upočasnjevanje staranja, so pri poskusih na miših ugotovili, da bi bile kosti lahko pravi vrelec mladosti: sproščajo namreč beljakovine, ki upočasnjujejo staranje, ohranjajo zdravje telesa in podaljšujejo življenjsko dobo.
Izsledki raziskave na glodavcih, ki so jih nedavno objavili v reviji Cell Metabolism, kažejo, da mehanske obremenitve okostja – torej pritisk, nateg in zvijanje, ki običajno nastajajo med vadbo in drugimi telesnimi dejavnostmi – spodbudijo kostne celice, imenovane osteociti, ki zaznavajo mehanske sile, k izločanju snovi, ki zavirajo staranje. Raziskovalci so mišim življenjsko dobo podaljšali za skoraj 3 mesece, kar ustreza približno devetim človeškim letom, zgolj z rahlim stiskanjem kosti v njihovih nogah.
»Okostje ni zgolj pasivno ogrodje, temveč dejaven organ, ki se odziva na mehanske dražljaje in pomaga določati hitrost staranja celotnega organizma,« pravi Xiaochun Bai, eden od vodij raziskave in strokovnjak za biologijo kosti na Southern Medical University. »Prvič smo dokazali vlogo kostnih mehanoreceptorjev pri staranju celotnega organizma.« Raziskovalci učinka pri ljudeh za zdaj še niso potrdili. Čeprav so opažanja pri miših zanimiva, to še ne pomeni, da so razvili novo terapijo za zaviranje staranja pri ljudeh, poudarja Sundeep Khosla, endokrinolog na Mayo Clinic, ki pri raziskavi ni sodeloval.
Desetletja raziskav so pokazala, da so vadba in druge telesne dejavnosti povezane z daljšo življenjsko dobo ter manjšim tveganjem za s starostjo povezana stanja, kot so demenca, bolezni srca in splošna krhkost. Strokovnjaki pa še niso povsem razjasnili, kako to deluje. Po Baijevih besedah je večina raziskovalcev odgovore iskala v mišicah, pri tem pa spregledala sosednje kosti, ki so med vadbo izpostavljene enakim silam. Khosla dodaja, da obstajajo dobri razlogi za domnevo, da kosti prispevajo k blagodejnim učinkom telesne dejavnosti na zdravje, saj so prejšnje raziskave pokazale, da lahko vplivajo na staranje drugih organov.
Da bi to podrobneje raziskali, so Bai in sodelavci najprej ustvarili miši, pri katerih je bilo mogoče v osteocitih pri kateri koli starosti izklopiti gen PIEZO1. Ta kodira beljakovino, ki celicam omogoča zaznavanje sil. Nato so gen izklopili pri desetmesečnih miših, ki veljajo za miši srednjih let. Pet mesecev pozneje so bile te miši videti starejše od običajnih miši enake starosti. Slabše so se odrezale na preizkusih spomina in imele počasnejše reflekse. V številnih organih, med drugim v srcu, jetrih, možganih in kosteh, so zaznali izrazitejše znake staranja in vnetja. V povprečju so poginile 105,5 dneva prej kot glodavci v kontrolni skupini. To nakazuje, da imajo osteociti vlogo pri tem, kako vsakodnevna telesna dejavnost vpliva na staranje.
Raziskovalci so pokazali tudi, da mehansko obremenjevanje kosti pri miših, starih od 20 do 24 mesecev, ki veljajo za stare, prinaša znatne koristi za zdravje. Štiri mesece so dvakrat tedensko z napravo rahlo pritiskali na oba konca golenic starih glodavcev. Nekaj mesecev po obravnavi, ko so miši običajno že na pragu smrti, so imeli glodavci, izpostavljeni pritisku, tako samci kot samice, močnejše kosti, hitrejše reflekse, ostrejši um in na videz mladostnejše organe kot običajne miši. Tudi zdravljenje z učinkovino, ki aktivira gen PIEZO1, je odložilo pojav znakov staranja.
Podaljšanje življenjske dobe z mehanskim obremenjevanjem je raziskovalce presenetilo, saj je prejšnja raziskava na miših pokazala, da vadba sicer upočasnjuje staranje, vendar ne vpliva na življenjsko dobo. A v tisti raziskavi so miši zgolj tekle v tekalnem kolesu. »Ti izsledki nakazujejo, da so za zdravo staranje lahko še posebej koristne prav vaje, ki spodbujajo mehanoreceptorje v kosteh, in ne vsaka oblika vadbe,« pravi Mei Wan, raziskovalka na področju ortopedske kirurgije na Univerzi Johns Hopkins, ki pri raziskavi ni sodelovala. »Zlasti gibanje z velikimi mehanskimi obremenitvami, kot sta dvigovanje uteži in vadba proti uporu, bi lahko prineslo dodatne koristi pri zaviranju staranja.«
Drugi poskusi Baijeve raziskovalne skupine so nakazali, da mehansko obremenjevanje osteocite spodbudi k izločanju dejavnikov, ki zavirajo staranje in se po telesu širijo s krvjo. Raziskovalci so potrdili prejšnje ugotovitve, da dajanje krvi starih miši mišim srednjih let pospeši njihovo staranje. Pokazali pa so tudi, da je uporaba krvi starih miši, ki so bile deležne mehanskega obremenjevanja, te učinke obrnila. Poleg tega je mehansko obremenjevanje okrepilo tudi učinke mlade krvi na upočasnjevanje staranja.
Raziskovalci so prepoznali več specifičnih molekul, ki jih sproščajo mišji osteociti in očitno delujejo na dva načina: bodisi neposredno reprogramirajo celice drugih organov, da postanejo mladostnejše, bodisi na staranje vplivajo posredno, s pomlajevanjem novonastalih imunskih celic.
Bai in sodelavci so delovanje teh molekul že začeli preučevati tudi pri ljudeh. Doslej so pokazali, da zavirajo staranje v organoidih človeškega hrustanca ter da so njihove ravni nižje pri starejših ljudeh in bolnikih z osteoporozo. Wan pa poziva k previdnosti pri prenosu teh opažanj pri glodavcih v medicinske terapije: »Potrebne so dodatne raziskave, da bi ugotovili, ali lahko mehansko obremenjevanje varno in učinkovito upočasni staranje pri ljudeh, zlasti pri starejših odraslih, ter ali bi lahko ciljno vplivanje na te mediatorje pomenilo alternativno terapevtsko strategijo.«
