Japonska sonda Hayabusa2 trenutno potuje proti svojemu končnemu (ali vsaj naslednjemu) cilju: majhnemu, hitro vrtečemu se asteroidu, ki je po ocenah približno tako velik kot sonda sama. Vsaj zdi se, da potuje proti asteroidu. V resnici pa zadeva ni tako jasna, saj nenavadni objekt nepričakovano pospešuje. Astronomi se zato sprašujejo, ali gre za »temni komet« ali za objekt tehnološkega izvora (kar je seveda zelo, zelo malo verjetno). Nova študija pa nakazuje, da lahko izključimo tudi razlago s temnim kometom.
Hayabusa2 je vesoljska sonda Japonske vesoljske agencije (JAXA) za zbiranje vzorcev asteroidov. Leta 2019 je zbrala vzorce z asteroida Ryugu, nato pa se vrnila v bližino Zemlje in jih dostavila na njeno površje. Leta 2020, malo pred prihodom vzorcev na Zemljo, je JAXA sporočila, da bo sonda po mimoletu nadaljevala pot proti novemu cilju, ki je od Zemlje oddaljen več kot 300.000 kilometrov. »Cilj bo majhen asteroid z oznako 1998 KY26. Gre za dolgoročno misijo, ki bo trajala več kot deset let. Po razgibanem potovanju želimo doseči srečanje s hitro vrtečim se asteroidom 1998 KY26,« je ob sprejetju odločitve sporočila JAXA.
Naloga pa bi se lahko izkazala za nekoliko zahtevnejšo, kot so sprva pričakovali. Leta 2024 je skupina astronomov uporabila teleskop Very Large Telescope Evropskega južnega observatorija v upanju, da bo potrdila prejšnje ocene velikosti in mase novega ciljnega objekta. Namesto tega je ugotovila, da bi bilo približevanje lahko izjemno zapleteno.
»Na naše presenečenje smo ugotovili, da je nebesno telo videti povsem drugače, kot smo pričakovali. Precej manjše je, veliko le tretjino do četrtino pričakovanega. Tudi vrti se hitreje, približno dvakrat hitreje. Drugačna pa je tudi njegova sestava … Veliko svetlejše je,« pravi Toni Santana-Ros, planetarni znanstvenik z univerz v Alicanteju in Barceloni ter eden od avtorjev nove študije.
To pa niso edina presenetljiva opažanja o tem nebesnem telesu. Leta 2023 je raziskovalna skupina ugotovila, da objekt doživlja znaten negravitacijski pospešek. »Na podlagi astrometričnih podatkov smo pri fotometrično neaktivnih objektih 1998 KY26, 2005 VL1, 2016 NJ33, 2010 VL65, 2016 RH120 in 2010 RF12 zaznali statistično značilne neradialne negravitacijske pospeške,« so zapisali v svoji študiji.
Na podlagi preučevanja teh objektov je raziskovalna skupina predlagala, da bi lahko šlo za »temne komete«. To so telesa, ki doživljajo negravitacijski pospešek, vendar pri njih ne nastane zaznavna (in včasih zelo spektakularna) koma oziroma atmosfera, značilna za komete. V bistvu gre za objekte, ki so navzven videti kot kamniti asteroidi, v notranjosti pa vsebujejo kometno snov z vodo. Njihov negravitacijski pospešek naj bi povzročalo sproščanje plinov.
Je skrivnost s tem rešena? Pravzaprav ne. V raziskavi, na kateri temelji nedavno objavljena študija, je objekt preučila še druga raziskovalna skupina in ugotovila, da ta razlaga zanj ne vzdrži. Težava je v tem, da bi temni komet, ki sprošča pline, že zdavnaj porabil vse svoje zaloge ledu. »Pokazali smo, da temperatura na površju in v notranjosti objekta 1998 KY26, povprečena po njegovi orbiti, povsod občutno presega sublimacijsko temperaturo hlapnih snovi v vakuumu,« pišejo strokovnjaki. »Rezultati našega temperaturnega modela kažejo, da bi bila hitrost sproščanja plinov z objekta 1998 KY26 previsoka, da bi se v njem lahko ohranil led pod površjem.«
Raziskovalna skupina je poleg tega ugotovila, da na površju nebesnega telesa verjetno ni hladnih predelov, kjer bi se lahko ohranile hlapne snovi, kar zadevo še dodatno zapleta. Na srečo nam ne bo treba čakati predolgo, da izvemo, kaj ta objekt v resnici je, saj naj bi Hayabusa2 svoj cilj dosegla julija 2031. Seveda nekateri dopuščajo tudi možnost, da gre za predmet tehnološkega izvora. A glede na njegov nenavadni pospešek in spoznanja, ki bi jih ta lahko prinesel, je to morda najdolgočasnejša od vseh možnosti (čeprav je za zdaj res še ni mogoče izključiti).
